Elsie je ležala in razmišljala o vsem tem, ko se je sončni zahod poglobil v škrlaten žar in s sijem napolnil prikolico, se odbijal od medeninastega okrasja in ogledal ter obledelo odejo spremenil v blesteče ogrinjalo, kalejdoskop čistega čudeža. Sončeva nenavadna uspavanka jo je pomirila in za trenutek je zadremala. Vznemirilo jo je vpitje in gromko peketanje kopit okoli prikolice. Povlekla je za zaveso, da bi poškilila ven. Čarovnija je zapustila nebo, nad mestom pa se je že razločil bledi lik srpaste lune. Smetiščarji so začeli zažigati smetišče in jedek dim je v dolgem traku nosilo proti stanovanjskemu naselju. Doseglo jo je vpitje otrok pri zadnji igri pred spanjem, preglasili pa so ga kriki starejših sinov, ki sta krilila z rokami in tekla za enim od šarastih ponijev. Ko je Elsie kukala skozi okno, je videla, kako je žival zdrvela v daljavo proti visokemu cerkvenemu zvoniku, jezdec pa se ga je oklepal, ko bi šlo za življenje.