Kar je povedal Benedikt XIV., je težko ovreči. Pacelli je zelo veliko storil za Jude (tako kot tudi Rožman za politične zapornike, komunista Tomšiča med njimi, Jude, preganjane duhovnike...). Po različnih ocenah je s katoliško pomočjo, zlasti s pomočjo samostanov, ki so po vojni odigrali precej neslavno vlogo z dajanjem zatočišča nacističnim ubežnikom, preživelo od nekaj tisoč do »vsaj tri četrt milijona Judov«. Zadnji podatek je naveden v Zgodovini katoliške cerkve (Mohorjeva družba, 1999), ki jo je napisalo šest uglednih cerkvenih zgodovinarjev. Da je bila ta pomoč pomembna, dokazuje tudi to, da se je Svetemu sedežu ob Pacellijevi smrti zahvalila izraelska zunanja ministrica Golda Meir. Prav tako ni dvoma, da je Pij XII. obsojal naciste; to je navsezadnje mlačno, a vendarle, leta 1937 storil že njegov predhodnik v okrožnici Mit brennender Sorge. Toda za razumevanje Pijevega ravnanja je ključno tisto, česar Ratzinger ni omenil: enciklika, razglas, pastirsko pismo, v katerem bi Pij XII. izrecno obsodil preganjanje Judov kot eklatantno kršitev evangelijskih načel in holokavst kot zločin in v katerem bi jasno imenoval krivce s Hitlerjem na čelu ter odločno pozval nemške katolike, naj se zločinu z vsemi silami uprejo. Nemških katolikov je bilo namreč nekaj milijonov, polovica vsega prebivalstva, za katolike se je izrekala tudi četrtina esesovcev. Ratzinger takšne enciklike ni omenil iz preprostega razloga – ker je ni.