Zagrizen sovražnik Judov, papež Pavel IV., je nato, podprt s sodbo Tomaža Akvinskega, ki je že v 13. stoletju Jude ožigosal za večne grešnike, ker so »Kristusovi in potemtakem božji morilci«, leta 1555, v zloglasni buli »Cum nimis absurdum«, ki jo cerkveni zgodovinarji iz razumljivih razlogov omenjajo bolj redko, objavil dokončno »teološko utemeljitev« nasilja nad njimi: poudaril je, da so Judje Kristusovi morilci in po naravi sužnji, zato je treba z njimi ravnati temu primerno. Konkretno je to pomenilo, da so se v papeški državi morali stisniti v geto in da so postali brezpravni. Kot razpoznavni znak so nosili rumen klobuk. Razen ene dovoljene sinagoge v vsakem mestu so jim vse druge razrušili, svete knjige pa zažgali; za sežig je še kot kardinal poskrbel Pavel IV. osebno. Vzporedno je ves čas potekalo nasilno pokrščevanje Judov. Njihovo životarjenje v getih se je v papeški državi nadaljevalo še globoko v 19. stoletje (papež Pij IX. je še 1852. dosegel, da Judje v Toskani niso smeli opravljati zdravniškega poklica!), vse do vdora italijanske vojske v Rim septembra 1870. Žalostna resnica je, da so morali vojaki odpraviti enega zadnjih, če ne celo zadnjega od getov v Evropi ravno pred nosom poglavarja tiste Cerkve, v kateri je z največjimi črkami napisana ljubezen do bližnjega. Seveda je ravnanje z Judi v papeški državi pomenilo zgled za podobno početje drugod po Evropi in svetu, toda tudi nizanje podrobnosti o tem daleč presega okvir in prostor tega zapisa.