Reformacija, ki je zajela slovensko etnično ozemlje, je imela v okviru zahodnoevropskega reformnega gibanja pomemben in izjemen položaj. Zveze z nemškimi mesti so bile razmeroma močne (študentje, trgovina), tako da se je vplivanje lahko začelo po posrednikih. Vendar je ta nemški tok reformacije samo ena od vplivnih spodbud, ker ob njej obstaja tudi italijanski tok, ki je prihajal iz Benetk in čez Trst. V Benetkah je bilo natisnjenih med 1520 in 1525 več reformacijskih knjig, s katerimi se je nova miselnost razširjala po Istri. Tržaškemu magistratu je takšno berilo delalo preglavice že 1523. leta. V mestih ob Tržaškem zalivu pa je prav v tem času cvetela trgovina s Hrvaško, ki je potekala čez Dolenjsko. Trgovske poti in zveze so omogočile tudi priliv idej in svetovnih izkušenj. Oba tokova sta zajela Ljubljano nekako okoli leta 1525, ker sicer ne bi bilo treba že dve leti kasneje pošiljati na Kranjsko 160 izvodov Ferdinandovega generalnega mandata. V njem so bile zahteve: smrtna kazen za tistega, ki bi zaničeval Kristusa z besedo ali pismom, zapor za tistega, ki noče k spovedi ali živi mimo cerkvenih zapovedi, in požig prevratnih knjig. Cerkvene vizitacije so klice novega gibanja ugotovile 1528 tudi za Štajersko. Vse to pa so bili samo glasovi negodovanja in kritike, ki so skušali izgladiti obstoječa nasprotja v okviru katoliške cerkve. Takšen značaj je imel tudi tako imenovani "krožek" Matije Klombnerja, v katerem so se zbirali prvi ljubljanski novoverci (plemiči, meščani, učitelji in duhovniki).