Cerkev pa motovili v povsem podobnih, čeprav kompleksnejših zagatah. In da se odkrijejo preteče razpoke ali celo nagniti temelji, zgrajeni in zasidrani v praznini, sploh ni treba uporabljati kakršnihkoli sodobnih tehničnih čudes, dovolj je že zgolj prodoren um kakšnega modrijana, pa se prične vse skupaj krušiti in sesedati. No, tu nič ne pomaga, če cerkveni dostojanstveniki dajo kakšnega takega motečega zoprnika skuriti ali ga kako drugače izločijo, saj se bo nemudoma pojavil naslednji, kajti za spregled vse te pisane, a preproste kolobocije raznih izmišljij res ni treba čakati na genija tisočletja. Poleg tega se mora cerkev še neprestano butati ob menjajoče se socialne »resnice«, denimo, le kaj bodo storili s temi presnetimi ženskami, ki se jim zadnje čase vedno bolj dviga greben. Mislim pa, da so pretnje, ki se zbirajo nekje tam v bodočnosti, še bolj preteče, od tistih realnih do povsem fiktivnih, vendar je treba tudi na te pomisliti. Globoko me, na primer, zanima, kaj bo storila cerkev, če morda, sicer je to zelo malo verjetno, ampak vseeno, če morda na tak ali drugačen način nekoč naletimo na kakšno visoko, vsaj nam enakovredno razvito zunajzemeljsko civilizacijo. Madona, ali lahko tudi oni po svojem fizičnem koncu odplahutajo v nebesa in ali bomo mednje pošiljali kakšne misijonarje ter ali jim bomo sploh dovolili pristop k cerkvenim zakramentom. (Si kar predstavljam, kako kakšen Alf žre svete hostije.) S tem bo po mojem še cel teoretičen in praktičen hudič. Vendar se tudi pri teh razumsko in umsko povsem omajanih ontoloških temeljih cerkev podobno kot atletska hitra hoja umakne iz sveta razumnega in nam blago priporoča, naj se ne ukvarjamo preveč s tovrstnim brezupnim mozganjem, temveč naj se potopimo v prijetno mlačno zadovoljstvo vere, v zavesti, da počnemo nekaj zdravega ter koristnega, in tako bomo odkrili smisel in cilj svojega življenja.