O, kajpak! Saj sem se Družini posvečal celih dvajset let – od leta 1965 do leta 1985. Nekaj let sem bil glavni urednik, nekaj let odgovorni urednik, polnih 15 let pa tudi upravnik tedaj edinega katoliškega tednika. Ves čas sem deloval po starem časnikarskem načelu: dejstva so sveta, komentarji so svobodni. Te pa naj piše, kdor se na predmet obravnave res spozna.V tedniku pa smo pisali o življenju Cerkve na Slovenskem, pri sosedih in o svetovni Cerkvi. Dovolj prostora smo odmerjali tudi duhovni vzgoji, stikom z bralci, zlasti še z rubriko Pogovarjamo se. Seveda, so bili na naše delo ves čas pozorni »varuhi« državnih zakonov. Zgodilo se je, da nam je oblast leta 1975 zaplenila številko Družine, in to zaradi članka »Nočemo preštevanja«. Po partijskih navodilih naj bi tedaj prek »varnostnih služb« evidentirali, kateri javni delavci – sploh pa prosvetni delavci – hodijo k maši in se udeležujejo verskih obredov ter cerkvenih zakramentov. Šlo je očitno za protiustavno ravnanje, saj je bila po ustavi vera všteta med državljanske svoboščine. Zato je bil »inkriminirani« članek napisan protestno zoper človeško razlikovanje, o čemer pa se naj ne bi pisalo in česar oblast ni dovolila objaviti. Ker pa je bila Družina že natisnjena in razpečana, so oblastniki izvode lovili vsepovsod po župniščih, kar je bilo mestoma naravnost komično. – Vidite, tudi take reči so spremljale delo urednika.