Na prvi slovenski pastoralni dan so se v Cerkvi dolgo in intenzivno pripravljali. »Iz različnih razlogov« so ga organizirali kar leto dni kasneje, kot so sprva predvideli: na šesto namesto na okroglo peto obletnico začetka uresničevanja sklepov petletne slovenske »sinode«, najtemeljitejše znotrajcerkvene prenove po drugi vojni. Čeprav je morda za zamudo zaslužna tudi bližina volitev – v predvolilnem letu vsaka beseda največje civilnodružbene organizacije dvojno odmeva – je dejstvo, da je cerkveni vrh s svojimi skrbno premišljenimi sporočili pa tudi z izbiro datuma in kraja nagovoril ne le zbrane vernike, temveč vso slovensko javnost. Prireditev, v katero so vtkali elemente popularne kulture, ideologije zletov (gibanje Focolarov je poskrbelo celo za obuditev štafetne tradicije) in katoliške duhovnosti, sicer ni bila ravno veličastna, kot so pričakovali nekateri v Cerkvi, vseeno pa bi lahko bila po marsičem ali pa prav zato prelomna.