sakodnevne sistematične in brezkompromisne napade na vlado je začasno v drugi plan postavila smrt upokojenega ljubljanskega nadškofa in metropolita Alojzija Šuštarja. Pokojni Šuštar je bil tisti slovenski cerkveni voditelj, ki je še doživljal nadzor komunistične partije in enopartijskega totalitarnega režima nad Cerkvijo na Slovenskem. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je moral dnevno bosti s komunističnim režimom za temeljne pravice katoličanov. Stalno si je prizadeval, da bi bila Cerkev navzoča tudi v javnem življenju. Z vsemi svojimi močmi se je trudil, da bi bil božič dela prost dan, da bi po domovih za starejše in v bolnišnicah ter v zaporih imeli možnost duhovne oskrbe. Oral je ledino, saj je te ustanove prvi osebno obiskoval in tam daroval maše. Odigral je pomembno vlogo pri osamosvajanju Slovenije. S svojimi osebnimi znanstvi še iz časa, ko je bil v Švici tajnik Sveta evropskih škofovskih konferenc, je pomembno pripomogel, da so bili v Evropi seznanjeni s slovenskimi željami, stališči, ter h končanju vojne v Sloveniji. Šuštarjeva državotvorna dejanja so bila izrednega pomena za nastajanje samostojne slovenske države in za oblikovanje njene identitete. Po osamosvojitvi pa so se nekatere stvari odvijale drugače, kot je pričakoval. Počasno vračanje odvzetega premoženja Cerkvi, brezplodni pogovori s predstavniki oblasti, ki so po padcu Demosa na najrazličnejše načine spet poskušali omejevati Cerkev, so ga spravljali v slabo voljo. Prizadelo ga je, da je nehal izhajati alternativni dnevnik Slovenec. Takratna vladajoča elita se ni hotela sprijazniti s tem, da je tudi Cerkev subjekt slovenske državne skupnosti. Kot je ob njegovi smrti zapisal Andrej Saje, tiskovni predstavni Slovenske škofovske konference, je bil nadškof Šuštar kot človek, ki je dolga leta živel v urejeni, moderni demokraciji, vedno človek dialoga. Veliko je dal na dano besedo, zato je bilo zanj še toliko teže, da so se vprašanja o odnosih med Cerkvijo in državo reševala počasi, z malo volje in pripravljenosti. Leta 1997 se je upokojil.