Bosanska cerkev in Katoliška. Nobena ni, vse do zadnjega desetletja bosanske kraljevine, odločujoče podpirala državne politike, povrh vsega pa nobena izmed krščanskih cerkva v Bosni ni imela ustrezne teritorialne organizacije z delitvijo na župnije z župniki. Mnoge vasi so bile daleč od frančiškanskih samostanov in hiš, kakor so svoja svetišča imenovali pripadniki Bosanske cerkve. Katoliški menihi in kristjani, kot so se imenovali bogomilski duhovniki, se le občasno obiskovali vernike v bolj oddaljenih krajih. Zato je tam uspevalo ljudsko krščanstvo, ki je temeljilo na obredih ob pomembnih družinskih dogodkih. Če primerjamo bosanske verske razmere s tistimi v sosednjih državah, kjer je povsod obstajala enotna in dobro organizirana Cerkev ter povezane cerkvene institucije z nacionalnimi cerkvenimi voditelji, vidimo, da se tam islam ni tako prijel kot v Bosni. Neznosno tekmovanje Katoliške in Pravoslavne cerkve pri pridobivanju duš se je nadaljevalo tudi v turških časih. Zavoljo tega je bilo zmeraj precej prehodov iz ene krščanske cerkve v drugo - pripadniki vseh treh cerkva pa so, brez prevelikega turškega pritiska, prehajali v islam. Nekaj povsem drugega se je dogajalo denimo v Albaniji, kjer sta pred turško zasedbo prav tako delovali Pravoslavna in Katoliška cerkev, vendar