V zgodovini umetnosti poznamo vrsto primerov negativnega naravnavanja do podob, od popolne prepovedi upodabljanja človeških in živalskih likov po naravi do najrazličnejših omejitev, izhajajočih iz religioznih dogem, ki ne dovoljujejo vizualne reprezentacije božanstev oziroma vsega, kar naj bi bilo z njimi v kakršnikoli zvezi. Po starozaveznem (judovskem) izročilu je sleherno čaščenje podob veljalo za malikovalstvo, krščanstvo pa je že v svoji najzgodnejši razvojni fazi to doktrino precej omililo ter sprva skozi simbole svoje vere in nato skozi njihove učlovečene reprezentante (Jezus, Marija, svetniki) razvilo posebej kodiran kult ikonolatrije, ki sta ga po dveh velikih razkolih znotraj Kristusove cerkve za njen katoliški odvod potrdila najprej 2. nikejski koncil leta 787 in po obračunu s protestantizmom še tridentinski koncil leta 1563. V vzhodni (bizantinski, pravoslavni) različici krščanstva je do znamenitega spora med častilci in preganjalci podob, med ikonoduli in ikonoklasti prišlo v obdobju od 726 do 843, za časa vladavine makedonske dinastije (867-1057), ko je bizantinska umetnost doživela nov razcvet, svojo drugo »zlato dobo«, pa so se razmere obrnile v prid ikonodulom. Med zahodnimi cerkvenimi reformatorji je Luther ikonoklazem zavračal, Zwingli in Calvin pa sta bila zadrta ikonoklasta, tako da je bilo nemalo slikarskih in kiparskih mojstrovin v imenu njunih naukov uničenih.