In zdaj si zastavimo retorično vprašanje: kolikšna je verjetnost, da bo lahko otroka ob tolikšnem nesorazmerju med ponudbo in povpraševanjem po posvojljivih otrocih v Sloveniji posvojil tudi istospolni par? Odgovor je na dlani: praktično nikakršna. Kljub temu pa je možnost, da lahko otroka posvojijo tudi istospolni partnerji, razburkala Slovenijo kot že dolgo ne kakšen zakon, pa čeprav družinski zakonik prinaša kopico drugih novosti, ki bodo zaznamovale življenje ljudi v večji meri kot omenjena novost. Novi pravni definiciji družine in zakonske zveze, ki prav tako dvigujeta politični in ideološki pritisk, uokvirjata to vsaj v elementih bizarno predstavo znova razdeljene Slovenije. Družina je namreč po zakoniku skupnost otroka z roditeljem – velja načelo »če ni otroka, ni družine« –, zakonska zveza pa je življenjska skupnost dveh oseb enakega ali različnega spola.Odgovor na retorično vprašanje iz uvoda je mogoče utemeljiti matematično-empirično. Na primer: načelno je mogoče otroka ob razvezi dodeliti ali materi ali očetu; nihče ni a priori boljši starš. In vendar je očetom dejansko po najnovejših podatkih dodeljenih le okoli 10 odstotkov otrok. Praksa v teh primerih pač lepo pokaže, da so eno možnosti, ki jih ponuja zakon, drugo pa so ravnanja pristojnih služb, ki jih nujno oblikujejo vrednostne sodbe in v tradiciji zakoreninjeni pogledi. Veliko očetov se zaradi tega počuti diskriminiranih, toda »tako to je«, ta tema je še vedno svojevrsten tabu. Podobno bo najbrž še desetletja veljalo za istospolno usmerjene.Prilagajanje družbenim spremembamOb tem je zanimivo, da tradicionalistov ne zanimajo konkretne posledice vztrajanja pri tem, da lahko otroka posvojijo le heteroseksualni pari oziroma kaj bodo pravne razlike pomenile za otroke, če istospolne skupnosti pravno ne bodo izenačene s heteroseksualnimi. Ob vsej deklarirani skrbi za otroke – v istospolnih partnerskih skupnostih jih pri nas po ocenah strokovnjakov živi okoli 150 – jih prav ti ne zanimajo.Če na primer istospolnim parom ne bo dovoljeno posvojiti otrok tudi v primerih, ko je eden od partnerjev biološki starš otroka (oziroma ta ne bo imel enakih pravic, kot če bi šlo za heteroseksualno zvezo), to pomeni, da se bosta otrok in nebiološki starš po smrti drugega partnerja lahko oba znašla v hudih stiskah. Nebiološki starš bo pravno tujec, ne glede na to, da bo morda deset in več let skrbel za otroka. Dovolj homofobni stari starši mu ga bodo morda celo lahko odvzeli. Če pa bodo tako imenovane enostranske posvojitve dovoljene – denimo v primeru, ko bo otroka partnerja po letih skupnega življenja hotel posvojiti drugi partner, bo težava le še v tem, da otroci, ki jih bodo istospolni pari posvojili v tujini, ne bodo pravno izenačeni z drugimi otroki. Ali pa še to ne, če bo tudi vrhovno sodišče menilo, da je treba v tujini opravljene posvojitve priznati tudi v Sloveniji (tako je namreč v enem še nepravnomočnem primeru že ugotovilo višje sodišče). V tem primeru bomo imeli med otroki več kategorij, z manj in več pravicami, glede na to pač, ali bodo zanje skrbeli istospolno ali heteroseksualno usmerjeni odrasli. Glede na povedano je nadvse zanimivo vprašanje, zakaj se je razprava o predlogu družinskega zakonika, ki, kot rečeno, prinaša velike in mnogotere spremembe na številna občutljiva področja življenja, tako goreče osredotočila na omenjena vprašanja (definicijo družine, zakonske zveze in možnost, da otroka posvojijo tudi istospolni). Glede na dosedanji način razpravljanja, ki kaže, da so v obrambi tradicije in krščanskih pogledov na družinska razmerja dovoljena vsa sredstva – tudi prirejanje raziskav –, je utemeljeno mogoče domnevati, da je družinski zakonik novi poligon za ideološko spopadanje na vselej politično plodnem polju intime.Tradicionalne družine z očetom, materjo in otroki namreč ne ukinja nobena določba, nihče oziroma nič je ne postavlja niti pod vprašaj. Z zakonikom se zakonodaja le prilagaja družbenim spremembam, ki zadevajo družino, otroke in odnose med ljudmi. Razen v tradicionalnih družinah, ki zlasti v cerkvenih krogih še vedno predstavlja nekakšen ideal družinskega življenja, čeprav družinski terapevti opozarjajo, da zlasti v avtoritarnih družinah patologija tiči tik pod površjem, danes namreč živimo tudi v reorganiziranih, razširjenih, enostarševskih in še kakšnih družinah. Dr. Alenka Švab, FDV, zato poudarja, da ni v krizi družina z vsemi svojimi raznolikimi modeli, temveč ideologija klasične družine. V dobrih 35 letih, kolikor jih je minilo od sprejema zadnjega družinskega zakonika, ki je ob podobno burnem odporu izenačil zakonsko z zunajzakonsko skupnostjo, se je namreč na tem področju spremenilo skoraj vse. Od samega načina življenja, prakse sodišč do meddržavnih pravnih zavez in dveh pomembnih odločb ustavnega sodišča (ena zadeva je ugotavljanje očetovstva, druga pa določilo o dedovanju v zakonu o registraciji istospolnih partnerskih skupnosti). Socialni delavci z manj močiDr. Anja Kopač Mrak, državna sekretarka na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, poudarja, da je osnovni cilj zakonika, ki doslej najbolj celovito, obsežno in na enem mestu ureja družinska razmerja in bi mu zato lahko mirno rekli družinska ustava, predvsem izboljšanje položaja otrok v družinskih razmerjih. V ta namen se bo vloga države povečala. Državna pomoč se bo v postopkih, ki zadevajo družino oziroma otroka (pri razvezi, skrbništvu, namestitvi otroka v zavod…), okrepila, hkrati pa se bo tudi samoomejila pred vedno prisotno nevarnostjo samovolje. Centri za socialno delo bodo po novem imeli veliko manjšo moč odločanja. Še vedno bodo socialni delavci tisti, ki bodo odhiteli na teren, ko bo otrok ogrožen, lahko ga bodo tudi odvzeli staršem, toda najkasneje v 48 urah si bodo morali za to pridobiti soglasje sodišča. Ta bodo po novem tista, ki bodo z začasnimi odredbami odločala o odvzemu otroka, prepovedi vstopa starša v stanovanje, načinu izvrševanja stikov in še o marsičem. Ker bo hkrati z družinskim zakonikom šel v postopek tudi zakon o pravdnem in nepravdnem postopku, naj bi okrožna sodišča oziroma družinski oddelki v teh primerih sodili hitro, v natančno določenih rokih. Ko bo šlo za ukrepe trajnejšega značaja, bodo morali CSD, če bodo predlagatelji postopka, pripraviti tudi program pomoči družini. Nasploh naj bi bila vloga CSD poslej bolj strokovna in posvetovalna, odločevalska bo, kot rečeno, pripadla sodiščem, kar pomeni, da bodo stranke v postopkih imele veliko večje pravno varstvo kot doslej.Po novem bo urejeno tudi rejništvo. To bo lahko po novem trajalo tri leta, z možnostjo podaljšanja – rejništvo je namreč začasen ukrep, poudarja dr. Kopač-Mrakova –, v tem času pa bodo morali socialni delavci bolj izdatno pomagati izvorni družini, da bi tako olajšali morebitno vrnitev otroka k staršem. Novo je tudi to, da starši ne bodo mogli več sami dati otroka v rejo, tudi v posvojitev ga ne bodo mogli oddati pred osmim tednom otrokove starosti. Mati, ki bi morda otroka dala v posvojitev zaradi pritiskov družine ali zaradi poporodne depresije, bo tako imela več časa, da si premisli, pojasnjuje dr. Kopač-Mrakova. Če bo otroka zapustila, bo ta lahko šel za dva meseca v rejo ali v zavod Palčica, na ministrstvu pa ob tem razmišljajo, da bi v zakon zapisali tudi poskusno namestitev pri posvojitelju, dokler ne bi starši dali končnega soglasja. Otrokom naj bi pomagal tudi tako imenovani otrokov zagovornik. Pri razvezah, pri dodeljevanju skrbništva in v drugih mučnih zadevah, kjer so otroci pogosto priročno sredstvo manipuliranja staršev, naj bi ti imeli možnost, da se pogovorijo z usposobljenim zaupnikom, ki bi tako okrepil njihov glas, njihove želje in pričakovanja. Ali bo otrokov zagovornik res njegov glas ali pa še en birokratski kolešček, pa bo mogoče bolj realno oceniti šele potem, ko bo sprejet zakon o zagovorništvu. Za zdaj je znano le to, da je projekt, ki je potekal pod okriljem varuhinje človekovih pravic, dal dobre rezultate. Družini v pomoč naj bi bili tudi svetovalni pogovori in mediacija. Sprtima zakoncema naj bi torej pred, med ali po postopku z brezplačnimi nasveti pomagali usposobljeni svetovalci in mediatorji. Na ministrstvu pričakujejo, da bi tako morda lahko partnerji premoženjske in druge spore uredili brez sodišč, morda pa celo na novo premislili, ali ne bi morda le ostali skupaj. Predlagani zakonik nas uvršča tudi med tiste (civilizirane) države, ki prepovedujejo telesno kaznovanje otrok. K temu nas zavezuje tudi konvencija o otrokovih pravicah, ki prav letos praznuje 20-letnico. Glede tega se pojavljata dva pomisleka. Prvi pravi, kaj nam bo prepoved, če pa ni predvidenih nobenih sankcij. Ali kot to interpretirajo nekateri: starš, ki bo svojega otroka za ušesa privlekel v vrtec, se bo lahko zakoniku še naprej smejal. Ni tako, pojasnjuje dr. Kopač-Mrakova: »S to določbo država načelno sporoča državljanom, da je telesno kaznovanje neprimerno in škodljivo, to je velik korak naprej. Nasilje nad otroki pa sankcionira zakon o preprečevanju nasilja v družini, ki je v veljavi že dobro leto in pol. Ker država prepoveduje telesno kaznovanje, to pomeni tudi to, da bo ravnanje z otroki s tega vidika pomembno tudi pri odločanju o posvojitvah in drugih postopkih.« Drugi pomislek pa pravi: ali ni enako, če ne še bolj nevarno in uničujoče za otroka tudi psihično nasilje, poniževanje, zmerjanje otroka. Ta pomislek je vsega upoštevanja vreden tudi po presoji ministrstva, zato bodo v zakonik zapisali, da so prepovedane vse oblike ponižujočega ravnanja z otroki. Predporočna pogodbaZakonik se dotika tudi enega najlepših trenutkov v življenju posameznika – poroke. Zdaj bo namreč tudi v zakon zapisano, da se ni treba poročiti v uradnih, temu namenjenih prostorih, ampak da lahko ta poteka kjerkoli. Doslej je to možnost predvideval pravilnik, a je bila za to potrebna dobra volja upravne enote. Pri poroki tudi ne bosta več potrebni priči, temveč le matičar ali njegov pooblaščenec. Z drugimi besedami: bodoča zakonca bosta lahko sama prišla na občino, »ujela« matičarja, ta jima bo prebral pravice in dolžnosti, in pred državo bosta mož in žena (ali mož in mož oziroma žena in žena). Lahko pa se bosta poročila vrhunsko slovesno, na vrhu Triglava ali na dnu Piranskega zaliva, če bosta seveda našla dovolj entuziastičnega matičarja. Novost je tudi tako imenovana ženitna pogodba. Kot pravi dr. Kopač-Mrakova, so bogatejši ljudje že zdaj premoženjska razmerja z bodočim zakoncem urejali z odvetniki, vendar pa bi bilo mogoče tako pogodbo spodbijati. Zdaj bo ženitna pogodba, s katero se bosta (bodoča) zakonca sporazumela o delitvi premoženja ob morebitni razvezi, v zakonu zapisana možnost. Če zakonca te možnosti ne bosta izkoristila, se bo v zakonu ustvarjeno premoženje še naprej delilo na pol. Da ženitna pogodba ne bo nujno v prid tistim ženskam, ki bodo, na primer, doma skrbele za otroke, medtem ko bo mož »služil denar«, se na ministrstvu zavedajo, zato so v zakon posebej zapisali obvezo, po kateri bo morala biti ženitna pogodba overjena pri notarju, ta pa bo »pogodbenikoma« moral pojasniti, k čemu sta se s pogodbo zavezala. Naivni zaljubljenci bodo morda tedaj spregledali… Največ pomislekov, kot rečeno, pa je vzbudila odločitev ministrstva, da z zakonikom uredi tudi pravna razmerja istospolnih partnerskih skupnosti, ki jih zdaj določa zakon o registraciji istospolnih partnerskih skupnosti. V dosedanji javni razpravi o (ne)upravičenosti izenačevanja istospolnih družin s klasičnimi družinami je slišati naslednje argumente. Taki otroci naj bi imeli več težav pri razvoju spolne identitete in več vedenjskih in osebnostnih težav, zaradi spolne usmerjenosti svojih staršev naj bi bili žrtve stigmatiziranja in diskriminacije. Poleg tega zatrjujejo, da so istospolne družine nenaravne in da država ne premore nobenih študij, s katerimi bi upravičila svoj domnevno neodgovoren socialni eksperiment. Te argumente je v intervjuju za tednik Družina moralni teolog in tajnik Komisije Pravičnost in mir dr. Tadej Strehovec strnil takole: »'Zaščita interesov otroka' je besedna zveza, s katero želi predlagatelj opravičiti redefinicijo družine in nove oblike posvojitve otrok. Takšno stališče se ne opira na nobene resne znanstvene študije, ki govorijo o družini in otrocih. Do danes tako še nisem našel nobene znanstvene raziskave, ki bi dokazala, da je istospolna skupnost vsaj tako dobra kot zakonska zveza moškega in ženske, če ne celo boljša, kot to trdijo zagovorniki teh sprememb. Nasprotno, študije dokazujejo naslednje: da otrok za svoj telesni in psihološki razvoj potrebuje očeta in mater, ki živita v urejeni zakonski zvezi; da bo otrok v istospolnih zvezah pogosteje diskriminiran v svojem okolju, da bo odraščal v manj trdni skupnosti in bo pogosteje izpostavljen tveganju za spolno prenosljive bolezni (HIV).« Strehovec zato meni, da želi ministrstvo z novim družinskim zakonikom neodgovorno izvajati nekakšen socialni eksperiment.»Tisti, ki trdi, da se pri pripravi zakona nismo oprli na nobeno resno študijo, je ali neobveščen ali zlonameren. Študij, ki smo jih preučili, je veliko; tiste, ki zadevajo istospolne družine, praviloma dokazujejo, da med otroki, ki odraščajo v heteroseksualnih skupnostih, in otroki, ki odraščajo v lezbičnih ali homoseksualnih skupnostih, ni bistvenih razlik,« zatrjuje dr. Anja Kopač Mrak, ki različne študije, avtorje, vzorce... citira na pamet, brez gledanja v zajeten kup tovrstnega gradiva pred seboj. »Ta zakon človeku ne pusti spati,« doda ob tem. Susan Golombok je v knjigi »Starševstvo – kaj resnično šteje« denimo ugotovila, da je za otrokov razvoj bistvena kvaliteta odnosov v družini, ne pa to, v kakšni družinski obliki je živel. Golombokova je preučevala spolne razlike v vedenju otrok v različnih tipih družin in pri tem razlikovala med spolno identiteto (ali o sebi razmišljamo kot o moških ali kot o ženskah), spolnimi vlogami (pričakovanja glede spolne vloge: izbira igrač, iger, TV-oddaj, poklica) in spolno usmerjenostjo. Prav pri nobenem od teh treh različic vprašanja ni ugotovila pomembnega odstopanja pri otrocih iz istospolnih družin. Ugotovila je sicer, da so najstniki v istospolnih zvezah v večji meri izpostavljeni zaradi spolne usmerjenosti svojih staršev – podobne težave imajo tudi posvojeni otroci, rejenci, revni otroci, hedikepirani otroci, ob tem poudarja dr. Kopač-Mrakova, vendar pa kasneje, kot mladostniki in odrasli, nimajo niti več niti hujših psiholoških težav. Na spopadanje s težavami so navsezadnje bolje prilagojeni.Judit Stacey in Timothy Biblarz sta pregledala 21 študij na to temo in prišla do treh temeljnih ugotovitev. Otroci v istospolnih družinah so bolj osvobojeni glede pričakovanj o svoji spolni vlogi (delitev dela med moškimi in ženskami, izbira poklica ipd.) in pogosteje razmišljajo o svoji spolni usmerjenosti, toda statistično ni značilnih razlik glede usmerjenosti. Zlasti v adolescenci so sicer pogosteje izpostavljeni homofobiji, toda raziskave ne kažejo razlik glede tesnobnosti oziroma samozavestnosti. Pomembno pa je, da jih starši na to pripravijo.Zelo pomembne podatke o življenjskih razmerah otrok v istospolnih partnerskih skupnostih je zagotovila tudi nedavna nemška raziskava, ki jo je naročilo zvezno ministrstvo za pravosodje, opravila pa dr. Marina Rupp oziroma (zelo konservativni) Državni institut za družinske raziskave na Univerzi Bamberg. Ta raziskava je še posebej pomembna, ker smo morda Nemcem po mentaliteti bližje kot morda Skandinavcem, kjer gredo spremembe, ki zadevajo istospolne skupnosti, v podobno smer kot pri nas.V Nemčiji v istospolnih življenjskih partnerstvih po podatkih prijavnega urada živi več kot 13.000 žensk in moških. Ocenjeno je, da v teh partnerstvih živi tudi okoli 2200 otrok. Raziskava, ki so jo v Nemčiji prvič naredili na reprezentativnih vzorcih, je zajela življenjske razmere 693 otrok, tako da so anketirali starše, 95 otrok pa so anketirali osebno. Rezultati raziskave so pokazali, da se otroci in mladostniki iz istospolnih partnerskih skupnostih glede kvalitete odnosov do obeh staršev in glede njihovega psihičnega prilagajanja le malo razlikujejo od otrok, ki odraščajo v preostalih oblikah družin. Isto velja za konflikte med partnerji istospolnih partnerskih skupnosti kot tudi za spore z zunanjimi roditelji. Zaznali pa so tudi pomembne razlike: otroci in mladostniki iz istospolnih partnerskih skupnosti so bolj samozavestni in bolj suvereni v odnosu do obeh staršev kot otroci v drugih oblikah družin. Tudi ta študija je potrdila, da se otroci in mladostniki v istospolnih družinah enako dobro razvijajo kot otroci v drugih oblikah družin in da za razvoj otrok ni odločilna oblika družine, temveč kvaliteta odnosov znotraj družine. Glede ugovorov, da sta moški in ženska potrebna tudi zaradi spoznanj psihoanalize (denimo, da lahko otrok razreši Ojdipov kompleks), pa dr. Kopač-Mrakova odgovarja, da spolna identiteta, ki ni vezana izključno na biološki spol, ni samo rožnata ali modra, temveč mavrična. Poleg tega nekateri drugi teoretiki, denimo gestalt psihologi, zavzemajo drugačna stališča kot pripadniki psihoanalitske šole. Ne glede na to pa poudarja, da je ključni namen zakonika, da zagotovi otrokom enake pravice, ne glede na to, v kakšnih družinah živijo.Ali je celibat naraven?Glede argumenta (ne)naravnosti, s katerim tradicionalisti dokazujejo neupravičenost novih definicij zakonske zveze in družine, pa dr. Kopač-Mrakova odgovarja takole: »Naravnost je sociološko že zelo dolgo presežena kategorija. Mnogim se celibat ne zdi naraven, toda vsak ima pravico, da se zanj odloči. Zaradi tega se mu pač ne sme odvzeti določenih pravic. Razumem, da je 'naravnost' določilo cerkvenega reda in da je po kanonskem pravu cilj zakonske zveze oziroma družine spočetje otroka, toda kanonsko pravo obvezuje Cerkev oziroma vernike, ne pa državo.«Med argumenti nasprotnikov družinskega zakonika oziroma možnosti, da otroka posvojijo tudi istospolno usmerjeni, pa so med tistimi, ki jo najbolj jezijo, zagotovo argumenti, da so otroci iz teh skupnosti v okolju stigmatizirani, zaradi česar zelo trpijo. »Namesto da bi vsak pri sebi storil vse, da se ti otroci ne bi počutili stigmatizirane, to stigmatizacijo s svojimi stališči omogočajo, nato pa jo uporabljajo kot argument v razpravah. To je dvolično.«Ne le dvolično, tudi zavajajoče je trditi, da so ti otroci vedno in povsod stigmatizirani. Italijanska sociologinja z Univerze v Milanu Daniela Dana je empirično raziskovala življenje otrok v 17 lezbičnih družinah v severni in srednji Italiji. Ugotovila je, da je stigmatizacija mit, kajti velika večina otrok ni imela zaradi svojih družinskih razmer nobenih težav ne v šoli ne zunaj nje, zlasti če so bile družine dobro integrirane v lokalno skupnost. »Pokazalo se je, da ljudje na osebni ravni v glavnem nimajo težav z drugačnostjo, predsodke do te izkazujejo bolj na abstraktni ravni,« sklepa dr. Dana.Tu je treba spomniti tudi na to, da se je katoliški tednik Družina zaradi komentarja, v katerem je avtorica na podlagi domnevnih izsledkov tujih raziskav dokazovala, da je v istospolnih zvezah več nasilja kot v heteroseksualnih, da so te zveze kratkotrajne in da so istospolni partnerji bolj promiskuitetni in bolj nagnjeni k zlorabi drog in alkohola, znašel pred Novinarskim častnim razsodiščem; zaradi komentarja se je pritožil dr. Roman Kuhar. Kot smo letos poleti dokazovali tudi v Dnevniku, je avtorica podatke iz raziskav navajala napačno in površno, prav vsi pa so potrjevali stališča, ki istospolnim niso v prid.Dr. Kopač-Mrakova posebej opozarja na prikrito zavajanje s podatki iz različnih raziskav, ki naj bi dokazovali, da so istospolne zveze manj stabilne. »Če bi primerjali stabilnost zvez z otroki oziroma zvez brez otrok – jasno je namreč, da partnerji dlje časa vztrajajo skupaj prav zaradi otrok –, bi prišli do precej podobnih deležev.« Tudi strašenje javnosti, da bodo posvojeni otroci v istospolnih zvezah bolj izpostavljeni okužbi z virusom HIV, je »nepošteno, če ne povemo obenem, da si po raziskavah otroka želi le okoli 30 odstotkov istospolno usmerjenih«.Alan Turing, sloviti britanski matematik in oče modernega računalništva, je ena od odmevnejših žrtev homofobije novejšega časa. Potem ko so ga ne tako davnega leta 1952 zaradi homoseksualnosti sodno preganjali in obsodili zaradi »velike nespodobnosti« – v tem času je bila homoseksualnost še vedno razumljena kot duševna bolezen - je imel na izbiro dve možnosti: lahko je izbiral med zaporno kaznijo ter pogojno kaznijo in hormonsko terapijo. Izbral je slednjo, kar je pomenilo, da so ga z injekcijami estrogena kemično kastrirali, zrasle so mu celo prsi. Mož, ki je med vojno bistveno pripomogel k dešifriranju nemških zakodiranih sporočil, naj bi dve leti kasneje v ne povsem jasnih okoliščinah storil samomor. Britanski premier Gordon Brown se mu je po več kot pol stoletja pred nedavnim posthumno opravičil. Se bomo ljudem, ki jih zaradi homofobnih predsodkov in političnih računic zdaj, ta hip, diskriminiramo, tudi opravičevali čez 50 let? Družinski zakonik bo vsekakor tudi odmeven test naše družbene zrelosti in civiliziranosti.n zdaj si zastavimo retorično vprašanje: kolikšna je verjetnost, da bo lahko otroka ob tolikšnem nesorazmerju med ponudbo in povpraševanjem po posvojljivih otrocih v Sloveniji posvojil tudi istospolni par? Odgovor je na dlani: praktično nikakršna. Kljub temu pa je možnost, da lahko otroka posvojijo tudi istospolni partnerji, razburkala Slovenijo kot že dolgo ne kakšen zakon, pa čeprav družinski zakonik prinaša kopico drugih novosti, ki bodo zaznamovale življenje ljudi v večji meri kot omenjena novost. Novi pravni definiciji družine in zakonske zveze, ki prav tako dvigujeta politični in ideološki pritisk, uokvirjata to vsaj v elementih bizarno predstavo znova razdeljene Slovenije. Družina je namreč po zakoniku skupnost otroka z roditeljem – velja načelo »če ni otroka, ni družine« –, zakonska zveza pa je življenjska skupnost dveh oseb enakega ali različnega spola.