V diskurzu dnevne politike je preveč očitnega nerazumevanja ustavnosti in ustavnopravnih vprašanj. Tudi tistih najlažjih in najbolj temeljnih vprašanj, kot sta na primer razumevanje zavezujoče narave ustavnosodnih odločitev in odnos do ustavnega sodišča kot institucije. Nekaj je tudi sprenevedanja. Včasih tudi kak predstavnik vlade preseneti ustavnike z nestrokovno izjavo, na primer (zgodilo se je na nedavnem ustavnopravnem posvetu na Brdu), da naj bi bilo bistvo ustavnega sodišča presojanje o ustavnosti predpisov in ne razlaganje ustave ali odločanje o zatrjevanih kršitvah človekovih pravic. Tudi nekateri visoki cerkveni predstavniki si včasih privoščijo omenjanje odločitev ustavnega sodišča s primerjavo (kot ob nekem televizijskem soočenju) o »devetih modrecih«, ki lahko samo upajo na strinjanje z njihovimi odločitvami. Celo pogovori in javna razmišljanja nekaterih uglednih pravnikov (pri tem ne mislim na fakultetne učitelje ustavnega prava) niso imuni za napačno, za sodobno ustavništvo neprimerno teoretično sklepanje. Tudi ne za poskuse problematiziranja vprašanj, ki v sodobnem ustavništvu ne predstavljajo problema: na primer učinkovanje odločb ustavnega sodišča zoper univerzalno občinstvo (lat. erga omnes) in ne le zoper stranke postopka, veljavnost odločitev ustavnega sodišča za vse bistveno podobne primere (lat. in abstracto), zavezujoča narava vseh tistih elementov v ustavnosodni odločitvi, ki odražajo vsebino odločitve in razloge za njen sprejem, ipd.