Tako je bilo tudi z notranjo opremo. »Tisti inventar,« piše Ferenc, »ki so ga župnijski upravitelji uspeli zbrati in pridobiti iz porušenih kočevskih cerkva, so večinoma oddali cerkvam v drugih predelih Slovenije, nekaj – kaže, da le manjši del – ga je danes shranjenega v župniščih na Kočevskem … Očitno je, da notranja oprema ni delila v celoti usode z objekti, cerkvami ter da je bilo rešene veliko več opreme, ki so si jo prilastili bodisi domačini bodisi delavci ali pa se je porazgubila, so jo poklonili, prodali na razne konce Slovenije in v tujino – tudi z vednostjo cerkvenih predstavnikov.« Mogoče bi bilo treba še trkati na te naslove – vključno z naslovi nekdanjih upravnikov državnih posesti in njihovih dedičev –, da bi bilo mogoče dopolniti precej bledo umetnostnozgodovinsko podobo notranjosti cerkva in kapelic na Kočevske. Kljub vsemu pa glede na nekatere ohranjene predmete med strokovnjaki prevladuje prepričanje, da je bila sakralna umetnost na Kočevskem primerljiva s splošnoslovensko, glede na omembe v starejši literaturi pa so največja izguba oltarji, zlati zlati.