Ker sem vzgojen v katoliški veri, nisem ravnodušen do velikih uspehov ameriškega katolištva, berem njegov tisk, izjavljam se za nekatere njegove znane osebnosti proti drugim znanim osebnostim, mogoče pa sem celo dober župljan. Ali pa ne. Delitev na vernike in nevernike me je vedno spravljala malce v zadrego, ker predpostavlja kakovostni preskok, drugačno snov, iz katere so “verniki” in “neverniki”. Sumim, da imamo tu, če zanemarimo redke izjeme, opraviti z odločitvijo, z voljo verovati ali ne verovati, oprto na ozire, ki so spričo bistva zadeve prejkone postranski, in da se po vrsti domišljije tisti, ki grejo vsako nedeljo k maši, ne razlikujejo od onih, ki nikdar ne prestopijo cerkvenega praga. Šel bi še dlje – težava, ki jo mora premagati domišljija, da bi ogrela in oživila verske simbole, morda ni najmanjši razlog za zmagoslavja veroizpovedi, ki ne odobrava osebnih razmišljanj in terja, ali je vsaj doslej terjala, predvsem poslušnost. V katolištvu je varneje, odločitev pravzaprav ne zadeva vere, temveč podrejanje avtoriteti ali upor proti njej, odgovornost je prestavljena in vernik – prazničen, dvignjen nad sebe samega – izpolnjuje: pokleka, vstaja, spet pokleka, poje, pristopa k obhajilu.