»Zaradi nostalgičnih spominov, zaradi otroštva in vsega lepega kar sem tod okrog doživela, sem vedno vedela, da se bom poročila pri sv. Ceciliji,« pove Annemary. Z veliko pomoči družine, prijateljev in še mnogih drugih je bil dan sončen, četudi je vreme prav tisti konec tedna prvič zadišalo po zimi. Ocvirkovi so znana celjska cvetličarska družina. Ni treba posebej poudarjati, da so rože tokrat govorile čisto svojo zgodbo. V rumenobelih tonih. Lovro je doma iz Zreč. Znabiti, da je slutil, kako tudi mestni fantje njegove izbranke ne bodo kar tako spustili iz rok. Da bi pred šrango imel res dovolj podpore, je s seboj vzel kar vse svoje svate. Ko je dokazal, da ni zastonj doma izpod Pohorja, ga je na vratih končno sprejela Annemary. Od tam naprej pa je šlo vse gladko. Na dvorišče kapucinskega samostana ju je pospremil skavtski »špalir«. Na prostem sta se ob zvokih flavte in harfe poročila civilno. Na cerkvenem pragu ju je sprejel sam kardinal Franc Rode, družinski prijatelj, ki je poročil tudi Annemaryjina starša. »Riža tokrat ne bi metali. Na Salamonovih otokih, si ljudje niti pesti riža ne morejo privoščiti,« je povedal dr. Drago Ocvirk, ki se je ravno vrnil od tam. »Zasujmo ju raje s cvetjem,« je še dodal ta nevestin najljubši stric. Prav zaradi poroke je prišel domov predčasno. In da presenečenj še ni bilo konec, sta se Komornem zboru Emanuel, kjer sicer prepeva tudi Annemary, pridružila še odlična slovensko argentinska operna solista Ani Rode in Luka Debevc.