Pravice. Pri pogrebu je treba spoštovati željo pokojnika, ne svojcev, razložijo v frančiškanskem župnijskem uradu v Ljubljani: »Po cerkvenem pravu otrok nima pravice odločati, kako naj pokopljejo starše.« Če je mama želela cerkven pogreb in je to tudi povedala ali morda celo napisala, kot storijo nekateri, si ga je že tudi zagotovila: »Če bo, denimo, hči spodila duhovnika, bo ta po pogrebu blagoslovil grob in molil za rajnico. Tega ne bi smel le v primeru, da je bil pokojnik cerkven pogreb izrecno prepovedal.« K spoštovanju poslednje volje umrlega pa živih ne zavezuje samo cerkveno, temveč tudi posvetno pravo. Vsaj trije členi – petnajsti, osemnajsti in devetnajsti – dvajset let starega slovenskega zakona o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč določajo, da je »način pokopa in pogrebne svečanosti treba opraviti v skladu z voljo umrlega«, samo če te volje ni izrazil, pa tako, kot želi tisti, ki je z njim stalno živel oziroma najbližji svojci. Lahko je pokopan, če je to želel, v ožjem družinskem krogu, prav tako ima, piše, pravico do anonimnega pokopa, ki se »opravi s pokopom krste ali žare oziroma z raztrositvijo pepela na posebej določenem prostoru brez označbe imena umrlega«.