»Taka sramota, ki so mi jo privoščili. Zeta sem poslala k duhovniku, da bi ga prosil za pogreb. Dvignil je denar za pogreb, rekla sem mu, naj plača 300, 400 ali 500 evrov, a se z duhovnikom nista znala pogovoriti. Kaj mi bodo sedaj govorili, da Arpad lani ni hotel govoriti z duhovnico? Saj že dve leti ni mogel govoriti! Župan Šanjek je bil Arpadov prijatelj in ga je pokopal. Nič ni hotel imeti za pogreb, predlagal je, da bi on poravnal naš dolg duhovniku, če želim, da opravijo cerkveni pogreb. Pa nisem več hotela. To je tako sramotno. Po pogrebu sem duhovniku napisala pismo, naj me izbrišejo iz skupnosti, iz Cerkve seveda ne, saj sem krščena in sem njena članica za vse življenje. Ampak, ko bom jaz umrla, tudi nočem imeti duhovnika. Ne potrebujem jih več!«