Vili Kerčmar razočarano pripoveduje svojo plat zgodbe. »Tudi danes bi storil enako! Ne gre za denar, ampak za izpričanega nevernika. Gre predvsem za odnos do cerkve in vere. Družina se je do cerkve obnašala odklonilno, tudi na cesti so jih slišali praviti, naj grom udari v cerkev in duhovnika, da oni vere ne potrebujejo. Zadnjih petnajst let niso plačevali članarine. Potem je umrl sin omenjene gospe in njegov svak je prišel do moje žene, ta mu je pokazala, da članarina ni plačana. Potem je govoril z menoj, pa sem ga vprašal, če mu je žena pojasnila, da imajo neporavnane obveznosti. ‚Jaz nič ne plačam,’ je bil njegov odziv. Vprašal je še: ‚Prideš ali ne prideš?’ Potem so se obrnili še k evangeličanskemu duhovniku Aleksandru Balažicu, a duhovnik brez soglasja ne opravlja obredov v drugi cerkveni občini. Pogreb je opravil župan Šalovec Aleksander Abraham. Sorodniki so po pogrebu napadli mene in Cerkev. Človek, ki tako želi in odklanja vero in duhovnika, je lahko civilno pokopan. Z naše strani ni nobene zamere,« pojasnjuje Kerčmar. »Pred enim letom, ko je bil pokojni že bolan, ga je moja žena, duhovnica Jana Kerčmar, poskušala ogovoriti na cesti, a jo je jezno zavrnil. Res je, da je dogodek, ki je izzvenel kot odklonitev cerkvenega pogreba, zelo razburil vernike in nevernike, predvsem prvi sprašujejo, zakaj bi morali plačevati za cerkev, če drugim ni treba.«