naših zamejskih slovenskih župnijah so cerkveni pevci podobni cvetju na travniku. So deli travnika ali pašnika, kjer je veliko cvetja, deli, kjer ga je manj, in so celo predeli, kjer ga skoraj ni. Petje v cerkvi spremlja vse obrede. Kadarkoli je v cerkvi nekaj, je zraven tudi petje. To petje ni vedno na določeni višini, je pa prisotno, in ker prihaja iz srca, postaja molitev, ki oplemeniti vsak še tako skromen bogoslužni dogodek. Velikokrat je trud cerkvenih pevcev in seveda tudi organistov prezrt. To se dogaja iz več razlogov. Za javnost so še vedno premalo opazna dogajanja po naših cerkvah. Veliko lažje in tudi hitreje se napiše, kako v Gorici “trava raste” ali kako v Trstu grulijo golobi, kot pa, kaj se dogaja v neki zakotni vaški cerkvici. Znano je, da dober glasbenik ne zna cerkveno-glasbene novice tako napisati, kot bi jo napisal poklicni novinar, ki je samo ljubitelj glasbe. Tako je razumljivo, da prihaja velikokrat pri cerkvenih glasbenikih do nejevolje, ker so o kakem cerkvenem glasbenem dogodku napisane samo postranske stvari, o glasbi in petju pa skoraj nič. Ker pa so danes mediji začetek in konec vsega, kar se na tem ljubem svetu dogaja, zato po logiki informiranja, česar ni v medijih, to ne obstaja. Tak paradoks žal ne more biti