Poslanca v italijanskem parlamentu Oliviero Diliberto in Jacopo Venier, oba iz Stranke italijanskih komunistov, sta 20. februarja poslala predsedniku republike Giorgiu Napolitanu pismo, s katerim predlagata za Lojzeta Bratuža visoko državno odlikovanje ob 70. obletnici smrti. Posredoval nam ga je nekdanji senator Stojan Spetič. “Odlikovanje, ki ga noben državljan slovenskega jezika še ni prejel, čeprav ima slovenska narodna skupnost žalostni primat usmrtitev po naročilu Posebnega fašističnega sodišča,” sta v pismu zapisala Diliberto in Venier, ki opozarjata, da bi bilo priznanje za Bratuža pomemben prispevek k pomiritvi odnosov med sosednjima narodoma v duhu evropske integracije. Njuno pismo se v celoti glasi: ”Cenjeni gospod Predsednik republike, Lojze Bratuž, ki je bil cerkveni organist v Podgori pri Gorici, je ob Božiču leta 1936 vodil svoj zbor med mašami na praznik Božjega rojstva. Konkordat med Cerkvijo in državo je dovoljeval omejeno uporabo slovenskega jezika med verskimi obredi in Bratužev zbor je Bogu v čast prepeval v svojem jeziku. Dva dni kasneje, 27. decembra, je tolpa fašističnih škvadristov odpeljala Bratuža na sedež “fascia” v Podgori. Namesto ricinovega olja, ki so ga običajno vsiljevali političnim nasprotnikom, so Bratuža prisili, da je spil strojno olje. Po sprejemu v bolnišnico in grozovitih bolečinah je tu umrl 16. februarja 1937. Medtem ko so mu njegovi pevci pod oknom bolnišnice zapeli otožni in njemu tako zelo priljubljeni ruski napev, je pred smrtjo prišepnil bolničarki: “Slišite, meni pojejo ...” Naslednjega dne bi bil Bratuž dopolnil petintrideset let. Zapustil je ženo, dveletno hčer in mesec dni starega sinčka, ki mu ni bilo dano, da bi očeta spoznal. Bratuž ni bil politik, niti ne upornik. Bil je preprosto zelo veren človek, skladatelj, ki je v glasbi in petju prepoznaval sredstvo za dvig duha in človeškega bivanja. Njegova smrt je hudo prizadela slovensko prebivalstvo Gorice in Julijske krajine. Oblasti so prepovedale javni pogreb. Kljub prepovedi se je zgodaj zjutraj zbrala pred pokopališčem ogromna množica s cvetjem in venci, ki so jih na stotine navzočih fašističnih vojakov in policistov takoj zaplenili. Spomin na Bratuža je med Slovenci v Italiji živ kot zgled čiste žrtve s svetlim spominom, kot je bilo zapisano v naslovu drobne knjižice, ki je pod fašizmom krožila med Slovenci. Obenem so v goriških in okoliških cerkvah delili podobice z Bratuževo sliko, podobno kot se to počenja za krščanske mučenike. Imena Bratuževih morilcev iz škvadristične tolpe so znana: A. Boer, G. Bisiach, Drigo, Martagliatti, Russo, Marea, Bussoni. Nikomur niso sodili za umor, ki ostaja še danes nekaznovan. Na Vas, gospod Predsednik, naslavljava prošnjo, da bi Lojzetu Bratužu ob 70. obletnici zverinskega umora podelili odlikovanje italijanske republike, ki je rojena iz odpora proti fašizmu. Odlikovanje, ki ga noben državljan slovenskega jezika še ni prejel, čeprav ima slovenska narodna skupnost žalostni primat usmrtitev po naročilu Posebnega fašističnega sodišča. Republiško odlikovanje v spomin na Lojzeta Bratuž ne bi bilo le primerna oddolžitev nedolžnemu mučeniku, žrtvi slepega in krvoločnega nasilja, temveč tudi pomemben prispevek k pomiritvi odnosov med sosednjima narodoma v duhu evropske integracije, ki je tudi v Vaših željah. Oliviero Diliberto, Jacopo Venier”