Impulzu baroka, da čutno prijetno predstavi religiozne vsebine in uveljavi čutno očaranost tudi na okoljih, ki so po vsakdanjih predstavah kar se da oddaljena čutnemu ugodju, so v naslednjih stoletjih le počasi sledile necerkvene družbene ustanove. Spektakelsko funkcijo čutnih fascinacij je razvijala pravzaprav samo umetnost s svojimi izdelki, ob katerih so se čuti oblikovali v čute teoretike. Ko se danes teoretiki filozofske estetike čudijo, zakaj se je v zadnjih 150 letih estetika uveljavila predvsem kot filozofija umetnosti, zakaj je tematizirala torej zgolj estetsko umetnosti (in zato opuščala analizo usode čutnosti na drugih področjih), je to njihovo čudenje pravzaprav povsem odveč in celo brezpredmetno; umetnost je bila namreč več stoletij področje, na katerem je v zgoščeni in intenzivni obliki obstajalo fascinantno estetsko in kot ekskluzivno diferencirani predmet vstopalo v teoretske obravnave, namenjene analizi estetskih pojavov. Umetnost torej kot tako rekoč testno področje za zgodovinsko izkušanje zgoščeno in vzorčno vzpostavljenih predmetov, namenjenih čutnim stimulacijam. Poleg cerkvenih obredov (predvsem tistih, namenjenih prazničnim čaščenjem, še posebno v obliki procesij in pasijonskih iger) in umetniških inscenacij so spektakelski, na čute prijetno delujoči učinki prihajali le prek redkih ustanov; tu naj spomnimo le na nazorne in atraktivne demonstracije znanstvenih eksperimentov (klasične mehanike in optike), ki so jih na dvorih izvajali takratni znanstveniki, semenjske nastope glumačev, čarodejev in akrobatov, začetke cirkusa in atrakcije, povezane z začetki tehnologije za množično zabavo, kot so bile panoramske rotunde, diorame, camere obscure in omare s kukali. Skupna točka teh različnih ustanov je bila simulacija okolij, v katerih se uresničujejo estetske kvalitete z visoko frekvenco, namenjene stimuliranju čutne zaznave. Aranžiranje estetskih atmosfer kot izrazito umetelnih okolij (artificielnih rajev) je tudi dejavnost, ki se uvelja v svetu, oblikovanem za nalašč.