Glavni oltar je zasnoval po zgledu nekega poznobaročnega oltarja. Nad menzo in tabernakljem se po vsej širini dviga nastavek, ki prek volut prehaja v velikanski medaljon z žarkastimi konicami, obdajajoč osrednjo figuro sv. Benedikta. Okna v prezbiteriju je obdal z lesenimi senčili, vrata v zakristijo s klasicističnimi formami v lesu. Prižnica je obešena na tečaj in se "po uporabi" skrije za slavoločno steno. Posebno poglavje so lestenci. Večna luč visi na bogati kovinski iztanjšani spiralni konzoli; lestenci v cerkvi, izvedeni nekoliko pozneje, so različice struženih form, stožcev v orehovini. V svetlem lesu s prevotljenimi rezbarjenimi formami para stebrov je izveden pevski kor. Mali prostor krstilnice je do tri četrt višine oblekel v leseno oblogo s klopjo, zid med lambrijo in stropom je ostal gol, le da je z belimi fugami poudaril njegovo strukturo - to je postal priljubljen prijem njegovega starostnega obdobja. Strop je obdelal z dekorativnimi bruni, za katera je poprej izdelal modele v glini. Na srednje bruno nasproti vhoda je pritrdil kip Boga Očeta z nekdanjega glavnega oltarja s polkupolastim zaključkom vred, motiv, ki pomembno uravnava prostor. S štirih mest s stropnih brun je dal obesiti krstni kamen, alabastrno posodico, prav tako izjemno učinkovit motiv. Zaključek lambrije krasi šest svetilk, izvrstno delo kroparskih umetnih kovačev. Medtem ko je cerkveni tlak izdelan iz kockastih in valjastih brun v betonu, je krstilnica tlakovana z dragocenejšo venecijano. Vrata v krstilnico zapirajo kovinska mrežna vrata z zlato valovnico, skoraj brez popravkov prenesena vinjeta iz Finžgarjeve in Plečnikove Makalonce. Na kratko: v povojnem obdobju delo za Stranje opredeli novi Plečnikov slog v prenovah zlasti cerkvenih objektov, slog dekorativne in monumentalizirane ljudskosti. V krašenju cerkve kar ni poznal mere in zdi se, kot da je bila to posledica dolgo zadrževane ustvarjalne sile, ki se nekaj medvojnih let ni mogla nikjer razživeti. Stranjski opus je sklenil z lopo ob južni cerkveni stranici leta 1954.19 Južno teraso je postavil na loke in jo krožno zaključil ob zvoniku, tako da je mogel nanjo speljati dostop prek stopnic pred zvonikom. Na rob tako nastale terase je postavil ograjo z balustrado, opore za streho pa postavil na črto, umaknjeno od ograje navznoter, na kvadre in podvojene pare čašastih balustrov, onih, ki so ostali od preureditve pročelja pred Glasbeno matico na Vegovi v Ljubljani. Tako je cerkev dobila še na zunaj razpoznavne arhitektove slogovne poteze. Notranjščino je v dveh zamahih dobesedno prekril in napolnil z dragotinami, da se je prvotni stavbni okvir s svojo arhitekturo kar umaknil v ozadje, in nekaj podobnega se je z njegovimi posegi zgodilo z zunanjščino. Od tod je nameraval seči še na pokopališče in ob serpentinasti poti urediti postaje križevega pota v obliki lesenih reliefno okrašenih in struženih stebrov, za katere je prav tako že izdeloval osnutke v glini.20