S svojim pojmovanjem desetice je pitagorejska številčna spekulacija močno vplivala na židovsko mistiko, v kateri ima število deset nadvse pomembno kozmogonsko vlogo. (Omenimo le kabalo in nauk o desetih sefirot, ki predstavljajo skrite temelje stvarstva.) A tudi krščanstvo je brez zadržkov sprejelo pitagorejske nazore o popolnosti desetice, o kateri Izidor Seviljski v Liber numerorum pravi: “Deset je v resnici število, ki presega vsa druga, kajti v sebi združuje različne vrline in odličnosti vseh števil.” Preživel je celo kozmogonski motiv monade, ki se v nizu števil “razvija” v dekado stvarstva: “Seštevek števil ena, dve, tri in štiri pa znese deset, zavoljo česar desetica upravičeno pomeni nauk o Bogu stvarniku in stvarstvu,” piše sv. Avguštin v spisu Enchiridion in Laurentium. Ista vsebina je v srednjeveški številčni alegoriki podkrepljena z zanimivim izračunom, ki simboliko desetice izpeljuje iz seštevka trojke in sedmice. V njem trojka zaradi povezave s Sveto Trojico predstavlja Boga in sedmica zavoljo sedemdnevnega stvarjenjskega tedna označuje njegovo stvariteljsko delo. Prvak med latinskimi cerkvenimi očeti je zagovarjal misel, da je deset mera, po kateri sta uravnana svet in življenje, srednjeveški učenjak Rihard Svetoviktorski pa je učil, da je deset tudi simbol “vseh kraljestev tega sveta - tako tistih, ki so že prešla, kot onih, ki še pridejo”. Desetica je lahko torej znamenje časa in minljivosti, vendar je treba poudariti, da je v krščanski ikonografiji veliko pogosteje simbol večnosti, pri čemer gre za navezavo na razlago znane parabole o vinogradniških delavcih (Mt 20), ki za svoje delo prejmejo po en denarij (desetico), plačilo, ki po besedah biblijskih eksegetov predstavlja večno življenje.