»Leta Gospodovega 1432 se je razvila med brati redovniki burna razprava glede vprašanja o številu zob v konjskem gobcu. Celih trinajst dni je besnela razprava brez konca. Na dan so privlekli stare knjige in kronike in pri tem pokazali čudovito in globokoumno učenost kot še nikoli na tem področju. V začetku štirinajstega dne poprosi mlad redovnik uglednega rodu svoje učene predstojnike za dovoljenje, da tudi on reče katero, in – v veliko začudenje diskutantov, katerih velika modrost je bila zelo vznemirljiva – zaprosi, naj rešijo stvar na vulgaren in nezaslišan način, odpro naj namreč gobec kakemu konju, preštejejo zobe in odkrijejo rešitev hudega problema. Nato drugi, čuteč se globoko prizadete v svojem dostojanstvu, navalijo nanj z velikim hrupom in truščem, ga pretepejo in vržejo ven. Kajti, so rekli, gotovo je sam satan nagovoril tega norega zelenca, da omeni nezaslišano in brezbožno pot za ugotovitev resnice, pot, ki je v nasprotju z vsemi nauki cerkvenih očetov. Po mnogih dneh divjega prepira in razprave se je golob miru spustil na naš zbor in vsi kot eden so razglasili, da bo ta problem ostal večna skrivnost zaradi žalostnega pomanjkanja zgodovinskih in teoloških podatkov o tem, ter so ukazali, da se to zapiše.«