doslej še nihče ni našel ustreznega odgovora, saj v sodobnem svetu, ko je Cerkev s svojim gospodarskim potencialom vključena v globalizirano kapitalistično okolje, tudi zanjo veljajo zakonitosti kapitalistične akumulacije in maksimiranje dobička, kar je dejansko v nasprotju z naukom cerkvenih očetov. Frančišek Asiški (1182–1226) je na začetku 13. stoletja v Katoliški cerkvi začel pravo revolucijo, in sicer tako, da se je opredelil za siromašno Cerkev. V tedanjih časih je bilo cerkveno vodstvo močno in bogato. Lahko je menjavalo cesarje in kralje, se podajalo v križarske vojne ter pokristjanjevanje z ognjem in mečem. Tudi zato je imelo med preprostimi ljudmi z oznanjevanjem evangelija, naj se odrečejo sovraštvu, maščevanju in pohlepu, malo uspeha. Frančišek je odrasel v bogati trgovski družini in tam spoznaval bogate ter pohlepne kristjane. Potem se je v njem nekaj prelomilo, odrekel se je dediščini, vrnil očetu celo obleko, ki jo je imel na sebi, in se odločil, da bo pridigal o ljubezni in odpuščanju ter se kot berač hranil s tistim, kar mu bodo dali ljudje. Ni hotel postati duhovnik, ampak le diakon, tisti, ki služi. Prepričan je bil,