Primere imamo že iz zgodnjega srednjega veka, saj Življenje svetnikov poroča o številnih svetnicah, ki so živele preoblečene v menihe. Ko se je, denimo, plesalka Pelagia v Antiohiji spreobrnila v krščanstvo, je, da bi se rešila preteklosti, preoblečena v moška oblačila zbežala iz svojega rodnega mesta. Kot puščavnik je živela na gori Olivet. Tudi Teodora, Marina in Evgenija so si nadele moška oblačila, si odrezale lase in kot menihi stopile v samostan ali pa zaživele kot puščavniki. Šele po smrti teh svetnikov/svetnic so odkrili njihov pravi spol in to sprejeli kot primer nedojemljivega božjega poseganja v dogajanje na Zemlji. Vseh teh žensk v nasprotju z njihovimi veliko poznejšimi vrstnicami nikakor ni doletelo družbeno zaničevanje in obsojanje, ampak so si zaradi svojega početja prislužile največje spoštovanje. Devica je v srednjeveški miselnosti veljala za »najboljšo žensko«, saj se je odrekla svoji spolnosti, ki je po mnenju cerkvenih očetov vzrok zemeljskih spon. Ženske, ki so se preoblečene v menihe namenile svoje življenje zapisati veri, so stopile še korak dlje. S tem je povezana tudi legenda o papežinji Ivani, nenavadno učeni ženski, ki naj bi se okoli leta 850 preoblečena v moškega pod imenom Ivan Anglicus dokopala celo do najvišjega krščanskega položaja. Šele, ko je po legendi med neko procesijo - tako rekoč sredi ceste - rodila, je prišel na