Ob počastitivi praznika zveze borcev in dneva upora proti okupatorju je Ciril Zlobec dejal, da glede sprave nismo dosegli ničesar, razen večjega sovraštva, morda celo večjega kot med vojno. Vprašal se je, kaj smo v tem času dobili. Meni, da smo dobili le to, da je tista stran, ki je iz vojne izšla sramotno označena s kolaboracijo, sebe postavila kot nedolžne žrtve. O tem podrobno piše Ivan Jan v knjigi Škof Rožman in kontinuieta, ki med drugim poudarja, da je ravno cerkev, ki noče priznati svoje medvojne izdajalske vloge, glavni krivec za to, da še ni prišlo do sprave med Slovenci. Navajam odlomke iz omenjene knjige: Zoran Polič, član IOOF: "… Že med vojno, še posebno pa po njenem koncu, se je Cerkev dobro zavedala strahotnih napak, ki jih je zagrešila med vojno… Izbrisati to povsem iz zavesti ljudi je zahtevalo to zavest obremeniti z enako težkimi ali celo težjimi dejstvi. Pri tem iskanju so bili idejni nosilci, s škofovsko konferenco na čelu, zelo previdni… Program spreminjanja in popravljanja tako umazane podobe slovenske Cerkve, je bil zato postavljen na dolgi rok … privabljajo domobranske emigrante, ki odločilno prispevajo k vnašanju dvomov v dotlej znane resnice o 2. svetovni vojni…" Škof dr. Vekoslav Grmič iz intervjuja v Nedeljskem: "… Glede ravnanja dela slovenske Cerkve med 2. svetovno vojno je že toliko znanega, da bi Cerkev lahko priznala svojo zablodo, jo obžalovala in začela odločno stopati po novi poti. Slovenska Cerkev tu občutno zaostaja in se vsaj delno znova in znova oklepa 'idej', ki skušajo s čudnimi miselnimi akrobacijami opravičevati izdajalsko vlogo, ki jo je zakrivil del slovenske Cerkve." Ob neki drugi priložnosti je Grmič dejal: "Cerkev ne bo spremenila politike. Že zdaj je za vsako ceno hotela dokazati, da je bilo tisto, kar se je med vojno pod vodstvom škofa Rožmana dogajalo v ljubljanski pokrajini, edino pravilno. Zato naj bi tisti, ki so zmagali, zdaj postali premaganci, premaganci pa naj bi postali zmagovalci … Ta miselnost zdaj prevladuje v slovenski Cerkvi in to se je pokazalo tudi ob papeževem obisku …" Častilci in pristaši škofa Rožmana so njegovo obsodbo vseskozi odklanjali in mu pripisovali velike zasluge, posebno med okupacijo. Tako tudi dandanes. Za primer poglejmo, kako se je ob obletnici njegove smrti Družba sv. Mohorja v Celovcu 'častno' oddolžila spominu škofa – trpina – z obširnim življenepisom. Avtor duhovnik dr. Jakob Kolarič, ga je opisal kot izključno dobrega dušnega pastirja, ki je za vero, slovensko Cerkev in slovenski narod storil veliko. Bil je za narod takoj pripravljen žrtvovati svoje lastno življenje. Celo kardinal Mc Guegan je v Kanadi zapisal, "naj bi sledili njegovemu zgledu in posnemali njegove kreposti …" V celovškem Mohorjevem koledarju za 1978 leto piše: "Na svetu se vse spreminja in smemo pričakovati, da pride čas, ko se bo z besedami in pisanjem javno dokazalo, da so škofa dr. Gregorija Rožmana obsodili po nedolžnem …" Ko je dr. Rode razlagal, kakšna avtoriteta je bil v Sloveniji škof Rožman, je ugotavljal: "Avtoriteta je bil že, ampak ne politična, po vsej verjetnosti je bil nekakšna moralna avtoriteta. Le kaj se mu lahko očita?" Dr. Janez Gril, nekdanji glavni urednik Družine je tudi velik zagovornik o Rožmanovi nedolžnosti, kar izraža s sodelovanjem s tožilcem Drobničem. Tudi med skupinskim obiskom v ZDA avgusta 1996 je v Clevelandu, kjer je škof Rožman živel in kjer je tudi pokopan, rekel: "… da bi tega moža, po nedolžnem in od komunističnega režima obsojenega ljubljanskega škofa, čimprej pripeljali v domovino." Sovraštvo, ki je že skoraj zamrlo, se zadnja leta oživlja in poglablja vse ostreje in v raznih oblikah. Zdaj je najpriljubnejša obtožba o krvavem pobijanju nedolžnih ljudi in duhovnikov med vojno, še bolj pa množični poboji v Kočevskem Rogu, Teharjah in drugod. Kot da so domobrance pobijali vsi nekdanji partizani, kot da je bilo to nekakšno gibanje, ko pa je povelje za to dala le peščica vodilnih ljudi in ko so bili likvidatorji maloštevilne enote varnostnih služb. A zaradi teh pobojev, s katerimi sovražniki NOB-ja hočejo svoje kolaborantske grhee izničiti in zaradi katerih se je slovenski državni vrh že večkrat opravičil, obsodil in jih obžaloval, kar naprej blatijo in obtožujejo NOB. Hkrati pa govorijo o spravi! Škof dr. Franc Kramberger je na slovesnosti ubitim v Teharjah skrajno žaljivo, izven vsake zgodovinske resnice, dejal: "Prepričani smo, da gre žrtvam povojnih pobojev, ki so vir duhovne moči za slovenski narod, zasluga za velike politične spremembe, za osamosvojitev in mednarodno priznanje Slovenije." Od kod škofom in njim podobnim moč za take misli in besede, odkod jim moč za tako skrivenčena in pohabljena dejanja, odkod jim morala, tendenčnost in tako zblodele besede? Naj to pomeni zgled novim generacijam, da bi v primeru stisk ali napadov ter poskusov okupacije stopili na stran okupatorjev? In kako more kdo govoriti o zaslugah domobrancev za mednarodno priznanje Slovenije, ko pa sodobni svet, zlasti Evropa, ne mara in obsoja kolaboracijo in kolaborante?! Pri tem nespoštljivo izkoriščajo mrtve kolaborance. In tako naši cerkveni predstavniki, kot je zapisal Gabrijel Platiše, "vijejo roke, objokujejo nedolžne žrtve in iščejo krivce za teharsko (in druge) tragedije pri drugih …" Zelo neprijetno je spet pisati o takem možu, ki je dolga leta stal na Ljubljanske škofije, kajti zlonamerneži bi spet lahko rekli, da pišemo proti veri. Taki nočejo videti resnice, nočejo priznati, da Rožman ni bil sojen zato, ker je bil cerkveni poglavar, temveč zato, ker si je kot najvišji duhovni pastir nakopal na glavo zgodovinske grehe … Nikjer po svetu pošteni ljudje ne poskušajo rehabilitirati narodnih izdajalcev, vojnih zločincev in takih, ki so stopili na stran nacifašističnih okupatorjev … Ob potvarjanju zgodovine nas spreletavajoče misli odnesejo celo k nekaterim Hitlerjevim geslom: "Če lažeš, laži na debelo … v debeli laži je vedno nekaj prepričljivega … Ljudske množice v primitivni preproščini svojega duha laže nasedejo debelim lažem, kakor majhnim …" "Samo z neprestanim ponavljanjem se človeku končno posreči, da množici vtisne v spomin kako misel!" Na koncu knjige Sv. URH je avtorica Štefanija Ravnikar-Podbevšek prepričano zapisala: "Cerkev na Sv. Urhu je edina v Sloveniji, v kateri se ne sme več opravljati bogoslužje, ker je bila ona sama in njena neposredna okolica oskrunjena z najhujšimi zločini." A kako se je motila! Leta 1993 so cerkveni možje že vzpostavljeno spominsko zbirko odstranili, odstranjeni so podatki o dogajanjih na Urhu in v njenih mučilnicah, odstranjeni so podatki o žrtvah!