Tudi Brecljevi tapecirani bingeljci koprskih zvonov so tiste vrste pobalinstvo, ki skuša opozoriti na zelo resne težave, ki jih v tej družbi s svojo konfliktnostjo povzroča Cerkev. In ta je reagirala predvidljivo paranoično: ti cerkveni možje, ki so študirali na najboljših univerzah, ki vse svoje življenje posvečajo premišljanju in poglabljanju v vero, ki uči ljubezen, se na provokacije odzivajo panično kot nekdanji partijci. Namesto da bi s pozicije absolutno privilegirane verske skupine in organizacije, ki poseduje tretjino celotnega državnega ozemlja in ji država je iz roke, z zdravo mero humorja prezrli petardice, ki jim jih nastavljajo nezadovoljni državljani, ali pa bi jih le dobrohotno poslali k spovedi, spravljajo na plan paranoične konstrukte o strahoviti ogroženosti vesoljne Cerkve na Slovenskem, cvilijo o nestrpnosti do verujočih, a hkrati vehemento žalijo neverujoče in nekatolike (v Rodetov cvet tovrstnih sodi najnovejša, da kdor ne prenese zvonov, tudi ne ljubi svobode, ki bi ji mirno lahko pridal še kaj v stilu kdor ne je restanega krompirja, ni Sloven'c); med vrsticami pa seveda spustijo še kakšno nacionalistično. Nadškofova izjava, da je v Kopru proticerkvenih dejanj veliko, ker tam živijo priseljenci iz drugih republik, je že iz ksenofobnega repertoarja, češ, južnjaki vedno delajo težave. Če bi bil Rode, kar bi moral biti, moder mož, bi prijazno pozval k strpnosti do vseh ver, a Rode ni moder mož, ampak politikant, ki, kot je brez dlake na jeziku povedal edini izpostavljeni modri cerkveni mož, škof Grmič, seje nestrpnost in zato žanje nestrpnost.