Kot kajžarski otrok je po opravljeni osnovni šoli v bližnji Breznici in nato v Radovljici enajstleten postal dijak ljubljanske gimnazije, kjer je v prvem razredu padel, ga ponavljal, potem pa bil vse do mature odličnjak. Že v gimnaziji pesnikuje in postane urednik rokopisnega šolskega časopisa. Po končani maturi je postavljen pred resno življenjsko dilemo, povezano z izbiro poklica, ki jo v pismu prijatelju opisuje takole: "Veš, tako nekako čudno mi pride naprej, ko bodem zlezel v tisto črno haljino, da bodem kapelan ter me bodo pošiljali v križem svet duše past. Sicer lepo in važno opravilo pa, pa...? Mislil sem, da bi šel k benediktincem. Ondi se študira na Dunaju ter se postane profesor!" V zvezi z njegovo odločitvijo za duhovski stan moramo povedati, da je v gimnazijskih letih kaj rad pogledal za dekleti, ve se, da se je v višjih razredih shajal z neko hišno pomočnico Barbko, ki jo je nasledila neka vanj strašno zaljubljena Madžarka Margita. Čustveno tako razpoložen ali obremenjen je 20-leten stopil v ljubljansko semenišče in tam prizadevno sodeloval v glasilu bogoslovcev. V tem času mu dnevnik Slovenec objavi prvo povest, on sam pa po štirih letih pride na svoje prvo službeno mesto v Bohinjsko Bistrico za kaplana. Prav v to obdobje pa spada zadeva, ki je našemu junaku mnogo škodila, mu povzročila dosti trpljenja in samoočitanja, v cerkvenih krogih obsojanje, pri liberalcih pa vsaj privoščljivost. Gre za njegovo tam rojeno nezakonsko hčerko Marto Gruber, katere mati je kot župnikova sorodnica živela v župnišču in tam stregla ostarelemu sorodniku ter lepemu in mlademu kaplanu, ki se je z njo, kot rečemo, spečal, in bil v času poroda star 24 let. Je pa otroka pred svetom in zakonom takoj priznal ter se svojim človeškim obeznostim nikoli ni izmikal.