Leta 1543 je zagledala luč sveta ena najpomembnejših knjig v zgodovini človeštva. To je bila knjiga O kroženju nebesnih sfer. Napisal jo je veliki poljski astronom Nikolaj Kopernik. V popolnosti je spremenila človekov pogled na naravo, vesolje. Povsem je preusmerila človekovo pozornost od tedaj geocentričnega k modernemu heliocentričnemu pogledu na zgradbo (takrat razumljenega) vesolja. V svoji knjigi je namreč Kopernik kot prvi v zgodovini znanosti razvil kozmično teorijo - svoj heliocentrični sistem, po katerem planeti (med njimi tudi naša Zemlja) krožijo okrog Sonca, ki leži v središču njihovih krožnih poti. Šele v naslednjem stoletju se je Cerkev zavedla, kako močan in globok stimulativen naboj je ta knjiga prinesla v znanost. Ne samo, da je pogled na svet obrnila na glavo, odprla je tudi vrsto novih pomembnih naravoslovnih problemov, ki jih je bilo treba razrešiti. To je znanost pozneje tudi naredila. Velika težava za znanstveno potrditev in utrditev Kopernikovega nauka pa je bila v tem, da je njegova ideja nekako prehitro, skoraj v trenutku vdrla v takratni nemirni in za take spremembe še nekoliko nepripravljen reformistični čas, predvsem pa, da je bila izredno revolucionarna. Boj za uveljavitev kopernikanskega sistema je bil dolg. Vlekel se je dolga desetletja (v cerkvenih krogih kar stoletja) in je bil celo krvav. Sredi vsega tega dogajanja pa se je v zgodovino za vedno zapisalo ime mučenika znanosti, Giordana Bruna. Ta znameniti človek je bil pisatelj, pesnik, znanstvenik, nadarjen govornik, živahen razpravljavec, predavatelj, univerzitetni profesor, sploh pa izjemen filozof, eden izmed velikanov duha, ki ga je rodil ta viharni reformistični čas.