Precej drugače je izpadel petkov večer, ko je že tretjič v zadnjih petih letih nastopila bosonoga diva z Zelenortskih otokov Cesaria Evora (ker gre za verjetno najbolj znano osebo iz te države in hkrati njeno veliko promotorko, so ji dali celo diplomatski potni list). Sama pravi, da kot otrok ni kazala kakih posebnih nagnjenj do glasbe (pela je le na cerkvenem koru), kasneje jo je v bližino glasbe popeljala mladostna ljubezen, bila je tudi barska pevka, nato pa je glasbo povsem opustila in se vrnila k njej šele v zrelih letih. Sama pravi, da njena domovina, bivša portugalska kolonija ob zahodnoafriški obali, ne omogoča preživljanja z glasbo, ker je premajhna in prerevna. Njen vzpon k svetovni slavi se je začel bolj po naključju, ko so jo (na podlagi starih posnetkov) povabili snemat na Portugalsko in pozneje še v Francijo. Sprva so njeno glasbo vrteli le na alternativnih radijskih postajah in v strogo specializiranih oddajah, po nekaj letih pa se je (ne da bi se ona sama in njena glasba pretirano spremenili) prebila tudi na osrednje postaje in v "prime time", njena slava pa se očitno še vedno vzpenja. Njena osma plošča Sao Vicente di Longe (tako se imenuje njen domači otok), ki jo je, poleg starih uspešnic, predstavila na petkovem nastopu, nadaljuje tradicijo prejšnjih. Gre torej za pretežno otožno glasbo, ki združuje predvsem portugalski fado, zahodnoafriško tradicijo in posebnosti Zelenortskega otočja. Cesario Evoro odlikuje značilno mehek in topel, a izredno prodoren glas. Še posebno pa preseneča lahkotnost, s katero kar nekaj več kot petdesetletna dama vse prej kot dinamičnega videza izvaja svoj zahtevni (in ne ravno kratek) program. Ta je bil sicer v okvirih že videnega in slišanega - a vsekakor vrednega ponovitve. Nabito polne Križanke torej ne presenečajo.