P emyslovci so postali vojvode, nato kralji Češke, ki je bila del Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti. Eden od njih je bil Vaclav I., ki je bil po smrti - umoril ga je njegov brat Boleslav - leta 929 razglašen za svetnika, skupaj s svojo materjo Ljudmilo pa je eden čeških deželnih zavetnikov. Kasnejši vladarji, kot sta bila npr. Otokar I. (1198-1230) in Otokar II. (1253-1278), so pospeševali kolonizacijo čeških dežel na prej neposeljenih zahodnih mejah in ustanavljali mesta z nemškimi priseljenci, razvijali obrt in proizvodnjo ter izkoriščali rudninska bogastva. Blišč praškega dvora je bil v marsičem odvisen od žlahtnih kovin, ki so jih pridobivali iz rud Jihlave in Kutne Hore. Višek moči je češka država dosegla pod Karlom IV. (1316-1378), ki je bil rimski cesar in kralj Češke. V obdobju njegove vladavine je bila ustanovljena prva univerza v Srednji Evropi, bregova Vltave so povezali z veličastnim kamnitim mostom, začeli so graditi stolnico sv. Vida, zasnovane so bile tudi ulice in trgi praškega Novega mesta. Nato pa so sledili težavnejši časi. Verski nemiri, ki jih je v precejšnji meri navdihnil reformni nauk Angleža Johna Wycliffea, so dosegli vrhunec z obsodbo in sežigom karizmatičnega duhovnika Jana Husa na grmadi v Konstanci leta 1415. To izdajstvo je povzročilo nasilne reakcije (Janu Husu je namreč cesar Sigismund jamčil varnost, ko je bil Hus poklican pred cerkveni koncil, da bi branil svoj nauk), vključujoč prvo praško defenestracijo leta 1419, ko so Husovi privrženci zavzeli praški magistrat in pometali skozi okna številne katoliške svétnike. Husiti so južno od Prage ustanovili mesto Tábor, podolgem in počez pustošili po deželi in se kar nekaj let upirali papežu in cesarju do končnega poraza pri Lipanih leta 1439. To dogajanje je na novo prebudilo narodno zavest, Hus je namreč začel pridigati v češčini. Njegovi pristaši so se zavzemali za češko nacionalno državo, njihova sovražnost pa je bila usmerjena proti Nemcem na Češkem, tako da se je mnogo le-teh preselilo na obmejna področja.