vzhodne pravoslavne Cerkve, skupina *krščanskih Cerkva, ki so se v preteklosti osredotočile v Vzhodni Evropi, Grčiji, Ukrajini, Rusiji, Gruziji in na Bližnjem Vzhodu, ki priznavajo prvenstvo, ne pa tudi nadvlado carigrajskega patriarha. Po svetu je okoli 100 milijonov pravoslavnih kristjanov. Pravoslavno skupnost tvorijo neodvisne avtokefalne Cerkve, s svojo lastno administracijo, ki imajo skupno vero in doktrino. Obstajajo štirje vzhodni patriarhati - carigrajski, aleksandrijski, antiohijski in jeruzalemski; zatem ruski, srbski (črnogorska in makedonska pravoslavna Cerkev sta proglasili svojo samostojnost, vendar srbska Cerkev njune avtokefalnosti ne priznava), romunski, bolgarski in gruzijski patriarhat; poleg naštetih pa so še ciprska, grška, češkoslovaška, poljska in albanska pravoslavna Cerkev, s še nekaterimi napol neodvisnimi Cerkvami. Maševanje je po izročilu potekalo v domačih jezikih (liturgični jezik je v nekaterih primerih ostal arhaičen, na primer staroslovanski), kar je včasih vodilo do povezav posameznih Cerkva z nacionalizmom (tudi med vojnami na Balkanu v 90-ih letih 20._stoletja). Pravoslavne Cerkve pripisujejo velik pomen koncilom, v nasprotju s poudarjanjem papeževe avtoritete v rimskokatoliški Cerkvi, njihovi osrednji nauki pa slonijo na sedmih cerkvenih koncilih, ki so se zvrstili do leta 787. Glede doktrine je v primerjavi z rimskokatoliško Cerkvijo glavna razlika pojmovanje vloge Svetega Duha v *Sveti Trojici. Pravoslavci priznavajo sedem *zakramentov, z določenimi prilagoditvami, saj pri njih tudi cerkveni pokop in pomenišenje nastopata kot zakramenta. Obhajilo prejemajo le štirikrat do petkrat na leto in duhovniki po župnijah se lahko poročajo, višja duhovščina, ki navadno izhaja iz samostanov, pa se drži celibata. V določenih okoliščinah dovoljujejo ločitev. Meništvo je pomembno, ni pa centraliziranih redov in vsak samostan je samostojen. Čaščenje ikon, za katere verjamejo, da imajo posredniško vlogo, ima v pravoslavju osrednje mesto. Pravoslavci praznujejo večino od glavnih praznikov *krščanskega leta, držijo pa se svojega koledarja, ki se razlikuje od tistega, ki ga ima Zahodna Cerkev. Potem ko so jih v času komunizma v Sovjetskih zvezi in v drugih državah Vzhodnega bloka preganjali, smejo pravoslavne Cerkve tudi tam že nekaj let svobodno delovati.