In zgodilo se je nekaj osupljivega. Zmagala je Francija. Iz stare kraljeve vojske in revolucionarnih prostovoljcev sestavljena francoska armada je odbila Pruse in Avstrijce. Potem je šla dalje. V nekaj mesecih je obvladala Porenje in Belgijo. Zatem so sledile vojne napovedi Angliji, Španiji, Holandiji; hkrati je narodni konvent Francije izdal proglas narodom sveta, naj se dvignejo proti svoji gosposki, pri čemer da jim je zagotovljena francoska pomoč. Zmage, ki so daleč presegle vsa pričakovanja, so revolucionarnim oblastnikom zbudile slast po novih aneksijah. Porazi, ki seveda niso izostali, pa so pospešili notranji razvoj v Franciji. Pomešali sta se vojna in državljanska vojna; francoski kmetje so se povezali z britanskim kraljem; francoska mesta so se po ukazu pariških oblastnikov rušila v prah in pepel. V istem času pa je tako krvaveča, goreča dežela izvajala strahotne pritiske navzven. Pod diktaturo "Oddelka za javno blaginjo" je držala v šahu vso združeno Evropo. Nemški minivladarji, cerkveni knezi in posvetna gospoda so prestrašeni bežali v notranjost rajha. Kmalu se je nemškemu narodu posvetilo, da se tu dogaja nekaj rušilnega, česar ni več mogoče zaobrniti in da sami, hote ali nehote, postajajo soudeleženci dogajanj. Inteligenca, ki se je razvila v Nemčiji v zadnjih desetletjih, učenjaki, pesniki in pisatelji, je začutila, da je postavljena na hudo preizkušnjo, ali bo sposobna vse to duhovno asimilirati. Obtoževali so sami sebe, obtoževalo jih je občinstvo. A nihče ni znal točno povedati, česa so pravzaprav krivi, vse se je kar naprej spreminjalo in prinašalo čedalje bolj divja presenečenja in razočaranja.