Slovensko ozemlje je bilo izredno prehodno, bogato z rekami in tržno zanimivo zaradi tranzitne trgovine v smereh vzhod–zahod in sever–jadranska obala. Tako kot drugod je na širjenje meščanskih naselij pri nas vplivalo več razlogov. Tudi tu so prvi pomembnejši kraji na novo nastajali ob ruševinah antičnih naselij in pod močnimi gradovi. Cerkveni knezi in vse najpomembnejše fevdalne rodbine v Vzhodnih Alpah so si prizadevali za nadzor nad čim več trgovskimi potmi. Ob njih ležečim krajem so podeljevali razne sejemske in trgovinske privilegije, tu so ustanavljali mitnice. Postali so njihovi mestni gospodje, npr. Spanheimi v Ljubljani, Andechsi-Meranski v Kamniku, freisinški škof v Škofji Loki, salzburški nadškof na Ptuju in v Brežicah, Celjski v Celju, Habsburžani v Novem mestu … Pot od večjega lokalnega središča do pravega srednjeveškega mesta je na celini bila ponekod krajša, drugod daljša. Vsekakor pa se je močno razlikovala od razvoja primorskih mest.