S Čateža oziroma zdravilno-razglednega Zaplaza se da po gričih, ki se izmenjujejo s slikovitimi dolinicami številnih potokov (na Dušici bi se našel celo še kakšen delujoč mlin), priti na nič manj zanimiv drug konec trebanjske občine, na Veselo goro in v Šentrupert (in še naprej do starega trga Mokronog z dobrima gostilnama, zbirko starih kmečkih vozil in orodja pri Deu in Žalostno goro s sedmimi kapelicami do svetih stopnic). Vsaj omeniti moram Mirno, kjer si je spet mogoče odlično privezati dušo, od koder je pot do izletniškega Debenca in kjer nad daleč naokoli znanim kopališkim bajerjem kraljuje »speča lepotica«, mirnski grad, prvič omenjen davnega 1165. Z veliko volje mu uspešno vdihuje življenje dr. Marko Marin. Še malo in že se kot na dlani odpre Šentrupert s cerkvijo sv. Ruperta, ki je pred dvema letoma praznovala petstoletnico in sodi med najlepše gotske cerkve pri nas. Še lepši je pogled na Šentrupert, v bližini katerega je grad Škrljevo (gre zagotovo za enega najstarejših dolenjskih gradov, ki pa kljub temu doživlja bolj žalostne čase), z bližnje Vesele gore, do katere vodi iz doline zanimiv Križev pot. »Greste pogledat notranjost? Ne bo vam žal, zelo lepa je,« me na Veseli gori med iskanjem najlepših motivov za fotografiranje preseneti cerkveni ključar, ki se nenadejano prikaže iz bližnje hiše. Baročna cerkev, posvečena sv. Frančišku Ksaveriju, z zamaknjenima zvonikoma, za katerima stoji rotunda s kupolo in bočnima kapelama, na zunaj ta čas ni najbolj privlačna, saj je obdana z gradbenimi odri, a že kmalu bo spet bolje. Notranjost je enaka: glavni oltar je izjemna rezbarija, v zlatem oltarju so Metzingerjeve in Bergantove slike, freske pa je 1760. naslikal J. A. Tušek. Ključar je imel prav. Na Veseli gori je v predelanem dvorcu kmečki muzej z zanimivo zbirko orodja in drugih predmetov ter s spominsko zbirko čebelarja Petra Pavla Glavarja, ki je na starost živel in umrl v dvorcu Lanšprež nad Mirno.