Na začetku februarja, 2. svečana, v krščanskem bogoslužju praznujejo svečnico, ki predstavlja spomin na Marijino očiščevanje. Po judovski postavi je morala vsaka mati, ki je rodila sina, štirideseti dan po porodu priti v tempelj, tam darovati in se tako »očistiti«. To je storila tudi Marija in tam srečala starca Simeona, ki je v božjem detetu preroško dojel vlogo prihodnjega Mesije, ki »da bo luč v razsvetljevanje poganov …« Človek je že v davnini hrepenel po svetlobi in zato so ljudje z gorečimi svetili Soncu dodajali moč, da bi bolje osvetljevalo Zemljo. Na svečnico blagoslavljajo sveče, ki imajo simbolen pomen v življenju človeka od rojstva do smrti. Pri bogoslužju sveče niso več namenjene cerkveni razsvetljavi, ampak imajo simbolen pomen večne luči. V današnjem času pa prižiganje sveč predstavlja tudi nekakšno poudarjanje svečanega razpoloženja ob praznovanjih. Svečnica je bila včasih tudi že prva znanilka, da se zima poslavlja. Pa še zanimivost iz preteklosti o pomenu sveč na svečnico. Na Notranjskem in v Brkinih so ob božičnih praznikih napravili ofer za sveče. Za nabrani denar je cerkveno predstojništvo nakupilo sveče za cerkev in za vso faro. Ob svečnici sta cerkvena ključarja delila sveče pred cerkvijo ali po domovih; starejši ljudje v postojnskem okraju so dobili po dve sveči. Po blagoslovu sveč so po cerkvi priredili procesijo. Svečnica je bila tudi zelo pomemben vremenski dan, zato so si ljudje izmislili veliko pregovorov, kot na primer Cvetna nedelja bo snežena, če je svečnica zelena.