Zgodovinsko dejstvo je, da je imela liberalnodemokratska stranka do najradikalnejšega koncepta denacionalizacije v pokomunistični Evropi jasno in radikalno stališče: namesto pravila vračanja v naravi je zagovarjala pravilo vračanja v lastniških deležih in z odškodninami. Že takrat ni bilo potrebno biti prerok za predvidevanje, da bo vračanje v naravi povzročilo hude ekonomske in socialne posledice ter da lahko sproži pravcato majhno državljansko vojno. Zakon je bil po silnih mukah vendarle sprejet v dveh zborih, le družbenopolitični zbor se je še držal. Lepega dne je bilo v tem zboru vnovič na vrsti glasovanje o predlogu zakona o denacionalizaciji. Liberalnodemokratski poslanci smo se spet odšli zračit v preddverje, da bi povzročili parlamentarno obstrukcijo, kar je bilo ob tesnem razmerju sil v zborovi vroči in zatohli dvoranici prava igračka. A na naše začudenje so listarski poslanci krotko in nekam zardelih lic ostali v dvorani. Zakon je bil nato gladko sprejet, skupaj z danes tako razvpitim določilom o Cerkvi kot denacionalizacijski upravičenki. Ne takrat ne kasneje ni nihče iz združene liste pojasnil tega "zgodovinskega kompromisa" z desnico. Tudi danes, ko je združena lista moško zajahala rejeno kobilo javnomnenjskega nasprotovanja "vračanju cerkvenih gozdov", ne.