Z istim problemom se v zadnjih dveh letih sooča slovenska rimskokatoliška cerkev, ki je s prihodom Rodeta vpeljala "na prižnice" necenzuriran kavarniški jezik, neobrušen in neposreden jezik ulice. Skozi usta nadškofa in skozi - z nadškofovim radikalizmom ojunačena - usta drugih cerkvenih dostojanstvenikov prihaja resnica in "vsebina" na plano transparentno, kot darovi narave (ali boga?) pri razgaljeni striptizeti iz uvodne prispodobe. Nič ni ostalo prikrito pod mašno kuto, kot so draži skrite pod natakaričinim krilom v isti zgodbi. A morda je tako tudi prav. Morda se bo sčasoma pokazalo, da je ta vulgarna neposrednost vrha slovenske Cerkve v službi ohranjanja demokracije. Zakaj? Preveč dramatične besede nikoli ne razgrinjajo velikih resnic - a vseeno je treba reči, da onkraj radikalizmov kratkega daha in omejenega učinka predstavlja tačas Cerkev, torej institucija slovenske rimskokatoliške cerkve, dolgoročno največjo nevarnost za ranljivo slovensko demokracijo. Demokracije - razen v zelo hudih krizah, ko najprej razpade ekonomski in nato še pravni red države - v glavnem ne ogrožajo skrajno radikalne ali celo pučistične klike, ampak prej prikrita monopolizacija in izključivost položaja določene interesne skupine. Ko nastopijo kakšne pučistične skupine z dovolj moči in vpliva, je demokracija ponavadi že itak zaigrana. Da je tako, imamo nedaleč nazaj primer dveh neuspešnih pučev v Rusiji, ko je bolj kot Jelcinu (in Gorbačovu) lojalne vojaške sile le politična volja in enoglasnost javnosti onemogočila komunistično-vojaški puč. Izjema so lahko morda le situacije, ko kakšna močna zunanja sila regulira tok dogodkov ne glede na večinsko razpoloženje javnosti. Morda najbolj tipičen primer je Čile.