Sredi avgusta – še preden je finska javna televizija z afero Patria povezala samega predsednika slovenske vlade – je njegova eminenca kardinal Rode na spletnem portalu vest.si. izrekel nekaj zanimivih, če ne celo preroških ocen. Da je vzdušje v Sloveniji čudno in malo paranoično, je dejal. Iz »majhnih problemov, iz dogodkov, ki niti niso pomembni za življenje države in naroda«, delamo »velikanske probleme«; stalno se nekaj obtožujemo, veliko je napadalnosti, sumničavosti, podtikanja. Nato je »majhne probleme« naštel: najprej smo tri mesece poslušali o operacijskih mizah, potem smo tri mesece imeli cigane iz Ambrusa, in zdaj, ko je padlo malo »frajha« s šentviškega predora, se nam spet obeta zgodba za tri mesece, se je hudoval rimski prefekt. 23. avgusta pač še ni mogel vedeti, da se afera vseh afer na tekočem traku »sumničenja« k nam še pelje in da bo tokrat zgodbo napletel ugleden tuji novinar na ugledni tuji televiziji, ne pa kakšen slovenski, od komunizma in »kontinuitete« nepopravljivo prizadeti pisun. In res, na šentviški »frajh« je prah pozabe legel skoraj takoj.Zdi se torej, da so za dr. Rodeta netransparentna, za desetine milijonov evrov precenjena javna naročila, izvedena na način, ki ogroža življenje državljanov, pospremljena z resnimi sumi o koruptivnosti ali vsaj nekompetentnosti najbolj odgovornih, nekakšna bagatela, slovenska folklora tako rekoč. Tisto, kar si v ocenah visokega cerkvenega dostojanstvenika – ki se, mimogrede, ni hotel izjasniti, ali se je Slovenija pod Janšo spremenila na bolje – zasluži pozornost, je neverjetna skladnost z argumentiranjem desnice pri obrambi lika in dela Janeza Janše. Ni tako važno, je slišati na desni, ali ima finski novinar morebiti prav, ko zagotavlja, da je Janez Janša vpleten v podkupovalno afero, za kar, resnici na ljubo, javnosti niso bili ponujeni še nobeni dokazi, zelo pomembno pa je, kdo iz Slovenije je finskemu novinarju pomagal pisati slovensko poglavje zgodbe o Patrii. Ni torej, načelno gledano, tako pomembno, kdo je (morda) kradel in sramotil slovensko državo in kako koničasta in široka je morebitna korupcijska piramida, kot je pomembno, kdo je sodeloval pri tem, da so bili o resnih sumih, ki jih resno preiskuje demokratična država z visokimi protikorupcijskimi standardi, obveščeni finski in slovenski davkoplačevalci. Nič čudnega, da sta bila ob takih ideoloških konstrukcijah mnogo večje pozornosti deležna slovenski novinar, ki je finskega kolega vozil po Sloveniji, in šef komisije za preprečevanje korupcije, ki je svoje vedenje delil celo s finskimi preiskovalci, odpotoval celo na Finsko, kot pa škandalozno dogajanje na slovenski policiji, kjer so za 15 mesecev založili uradno Interpolovo depešo. Nasledek vsega tega je, da so si besede, kot so blatiti, ovajati, izdajati, pljuvati po domovini in podobne, v teh dneh znova utrle pot v politično-ideološki besednjak. In tega nas mora biti najbolj strah. Mnogi smo namreč mislili, da je slovenska demokratična zavest – za razliko od srbske – izpit iz definiranja narodnega izdajstva opravila že leta 1998. Tega leta si je namreč oznako narodnega izdajalca in neznanski srd levice zaradi svojega nastopa v medparlamentarni skupini za Vzhodno in Srednjo Evropo v strasbourškem parlamentu prislužil človek, ki je danes ena redkih avtoritet, ki z močjo svoje modrosti povezuje desni in levi pol – dr. France Bučar. Kot je znano, je Jože Smole takrat povsem resno predlagal, naj se ga razglasi za narodnega izdajalca, ker je v Strasbourgu pogumno predlagal, naj se državam, ki ne spoštujejo demokratičnih pravil igre, odtegnejo krediti. Komu vloga žrtve narodnega izdajstva koristi, je bolj ali manj jasno. Ankete so to jasno zabeležile: če nič drugega, afera Patria vodilni stranki vsaj ni škodila. Jasno je tudi, kdo se najbolje znajde v izrednih razmerah in zakaj jih desnici z vrhovnim vodjo na čelu ni bilo težko vsiliti kot stanje duha. V času, ko se nam sesuva sodni sistem, ko smo blizu borznega zloma, ko tudi srednji sloj ne ve, kako bo odplačeval kredite in zmogel vse dražjo hrano in gorivo, je potreba po Gospodarju večja kot kadarkoli, pravijo psihoanalitiki. Naj bo še tako napačen, še tako poln napak, kljub vsemu je porok naše identitete, kljub vsemu nas kot skupnost drži skupaj, zato se moramo zediniti, odpadnike pa strogo kaznovati. Racio ima s tem kajpak bolj malo opraviti. In če to drži, potem levica, ki je vse do zadnjih soočenj poudarjeno ponujala mirnost, deško ali mladostno simpatičnost, preudarnost, strokovnost… ni izbrala pravega orožja. Kralju namreč pritiče odločnost, aroganca in vzvišenost. Kralj lahko na vprašanja podanikov odgovori, lahko pa dvomljivce, intrigante, izdajalce tudi utiša. Zato je navsezadnje, simbolno gledano, kralj... redi avgusta – še preden je finska javna televizija z afero Patria povezala samega predsednika slovenske vlade – je njegova eminenca kardinal Rode na spletnem portalu vest.si. izrekel nekaj zanimivih, če ne celo preroških ocen. Da je vzdušje v Sloveniji čudno in malo paranoično, je dejal. Iz »majhnih problemov, iz dogodkov, ki niti niso pomembni za življenje države in naroda«, delamo »velikanske probleme«; stalno se nekaj obtožujemo, veliko je napadalnosti, sumničavosti, podtikanja. Nato je »majhne probleme« naštel: najprej smo tri mesece poslušali o operacijskih mizah, potem smo tri mesece imeli cigane iz Ambrusa, in zdaj, ko je padlo malo »frajha« s šentviškega predora, se nam spet obeta zgodba za tri mesece, se je hudoval rimski prefekt. 23. avgusta pač še ni mogel vedeti, da se afera vseh afer na tekočem traku »sumničenja« k nam še pelje in da bo tokrat zgodbo napletel ugleden tuji novinar na ugledni tuji televiziji, ne pa kakšen slovenski, od komunizma in »kontinuitete« nepopravljivo prizadeti pisun. In res, na šentviški »frajh« je prah pozabe legel skoraj takoj.Zdi se torej, da so za dr. Rodeta netransparentna, za desetine milijonov evrov precenjena javna naročila, izvedena na način, ki ogroža življenje državljanov, pospremljena z resnimi sumi o koruptivnosti ali vsaj nekompetentnosti najbolj odgovornih, nekakšna bagatela, slovenska folklora tako rekoč.