Gre za tri ljudi, ki so s slovensko Cerkvijo povezani bolj kot navadni verniki in zato nikakor in nikoli javno ne izražajo o njej zgolj zasebnih mnenj oziroma so zasebna mnenja v službi uradnih. In zato tudi nikoli in nikjer ne bodo izrekli o svoji instituciji kritičnega mnenja. V tem so si tako podobni s staro, izumrlo partijsko nomenklaturo. Ista pamet, druga partija. Kako deluje ta dogmatska zavest, vedo tisti, ki kdaj pa kdaj poklepetajo s kakšnim visokim cerkvenim dostojanstvenikom. Kajpak je klepet prijeten, poln refleksij in kritik na račun lastne institucije, njene zaprtosti, zavrtosti in skorajda obvezno tudi na račun njenega metropolita. A če potem naslednji teden vzamete v roko Družino, ne boste mogli verjeti svojim očem. Kako lahko ljudje, za katere ste dobili občutek, da o stvareh razmišljajo torej razmišljajo kritično pišejo kaj takega. Tisti, ki nam spomin nese v čase komunizma, se spomnimo, kako je bilo z raznimi partijskimi kadri, ki so ti dvorili s kakšnimi bolj ali manj duhovitimi dovtipi o partiji in njenih izpostavljenih kadrih, a so v svojih uradnih nastopih delovali popolnoma predano in dogmatično. V tistih časih mi je bilo veliko ljubše ali vsaj bolj znosno poslušati kakšne zaslepljene dogmatike, ki so tudi zasebno mislili tisto, kar so javno govorili. V teh dvojnih vlogah je bilo vedno nekaj bizarnega in sprevrženega. Spomnim se, da sem takšnega sogovorca z dvojnim obrazom imel navado vprašati, ali bo to, o čemer se pogovarjava, tudi javno, uradno zagovarjal. Kajpak sem s takimi in podobnimi vprašanji prej dobil imidž zoprneža kot prijetnega sogovornika.