Na vprašanje, kaj meni o mojih tezah, zlasti o tem, da ima Cerkev ženske, ki naredijo splav, za zločinke, je Rode odgovoril, da se »spet soočamo s površnim, ideološkim in zavajajočim branjem cerkvenih dokumentov«, kajti sam da v vsej papeževi okrožnici Evangelij življenja (Za kulturo življenja zoper kulturo smrti) ni niti enkrat samkrat naletel na izraz »zločinka«. Te besede v tej okrožnici res ni, toda o njej, kot je razvidno iz citiranih tez, sploh nisem govoril. Tudi izhajal nisem iz nje. Sem pa izhajal iz oznak v Rodetovi knjigi Spomin - zavest - načrt (Cerkev na Slovenskem), v kateri lahko preberemo tudi tele stavke: »Vsaj Cerkev govori jasno in ne izbira besed: Splav in umor otroka sta gnusna zločina. (Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sodobnem svetu 51,3) V deželi, ki se ima za pravno državo in kjer so z zakonom zaščiteni medvedi in divji prašiči in celo rastline - v tej deželi samo otrok v materinem telesu ni zaščiten. Ne samo to. Je tudi izpostavljen kot predmet brez vrednosti, saj o njegovi usodi brez omejevanja odločata roditelja. Prišel bo čas, o tem ne dvomim, ko ne bomo mogli verjeti, da je v tej deželi, kot je Slovenija, obstajala taka zločinska zakonodaja.« Franc Rode: Spomin - zavest - načrt, Družina, Ljubljana 1995, str. 150. Tu je zločin, gnusni zločin, je zločinska zakonodaja, so zločinske odločitve, ne Cerkev in ne Rode pa naj bi o zločincih oz. zločinkah sploh ne govorila. Kakor da je kak zločin mogoč brez zločinca. Mogoč je nenameren uboj, uboj po nesreči in tedaj res nimamo zločinca. Če pa govoriš o umoru in o zločinu, potem pa predpostavljaš tudi zločinstvo in zločince in/ali zločinke.