Do takšne presoje sem prišel v spisu Duhovna prostost Slovencev, ki je nastajal sočasno s Slovensko državnostjo, objavljen pa je bil v zborniku Na pragu tretjega tisočletja (Mohorjeva družba, Celje 1987). Ta zbornik, katerega naslov bi moral biti, kakor je bilo navedeno v povabilu k soavtorstvu, Slovenci na pragu tretjega tisočletja, je izšel z veliko zamudo. Urednik Jože Strgar namreč od katolikov ni mogel dobiti ustreznih tekstov, ne od teologov ne od laikov; to je bil na koncu tudi eden od razlogov, bržkone glavni, za spremembo naslova. Ustrezne tekste, nanašajoče se neposredno na slovenstvo, smo poslali - in to pravočasno, v skladu z napovedjo izida že v letu 1986 - le sodelavci (France Bučar, Tine Hribar, Jože Pučnik, Dimitrij Rupel in Ivan Urbančič) Nove revije, sicer pa avtorji Prispevkov za slovenski nacionalni program. Katoliki (teologi Edo Kovač, Marko Rupnik, Anton Stres, Alojzij Šuštar ter laiki Janez Kranjc, Jože Maček, Nace Polajnar, Justin Stanovnik) so se prvotni naslovni temi na daleč izognili in napisali »abstraktne« tekste, primerne tako rekoč za vsak kraj in čas. Le Alojz Rebula se je držal teme, a še ta je zašel na čudne, domala kardeljevske poti: »Pomanjkanje lastne državnosti nam je podelilo krhko narodno zavest in nerazvit civilni čut ... Neko univerzalno državljanstvo daje danes Slovencu pravzaprav samo katoliška Cerkev, odkar Slovenija ni več v pravovernem marksističnem imperiju.« Alojz Rebula: Izviri slovenske duhovnosti; v: Na pragu tretjega tisočletja, MD, Celje 1987, str. 42. Niso to le iz drugega Centra izrečene, po strukturi pa na las Kardeljevim besedam, besedam o proletarskem internacionalizmu in človeku kot neposrednem občanu oz. državljanu sveta, podobne besede? Univerzalizem kot nadomestek za državnost, ki je kot taka lahko le partikularna in specifična: državnost točno določenega naroda, naroda z lastno državo, se pravi, naroda kot nacije. Iz te tedanje katoliške odmaknjenosti od aktualnega slovenstva je vsaj deloma razumljiva popolna nepripravljenost cerkvene hierarhije na že sproženi osamosvojitveni proces, ki se je razkrila v tem, da Cerkev ni podprla Majniške deklaracije 1989; še slabše, distancirala se je od nje. »Položaj, v katerem smo se znašli, onemogoča vsem prebivalcem Slovenije plebiscitarno izražanje, ne da bi se pri tem morali odločati med uradno politiko in alternativo ... Komisija Pravičnost in mir zato ni pripravljena podpreti niti Majniške deklaracije ...« (Za vsenarodni nastop - Izjava Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski pokrajinski škofovski konferenci 7. julija 1989; v: Izjave, Cerkveni dokumenti 61, Ljubljana 1995, str. 31.