Kot kolikortoliko pismenim in ozaveščenim predstavnikom enaindvajsetega stoletja vam je bržčas kristalno jasno, kako podivjala in neizprosna zadeva je tale internet v resnici, vendar se gospod Franc v ta živi pesek ni podal povsem neoborožen, saj se je lahko med svojim sestopom v brezno norosti krepko opiral na napotke, ki jih je v sklopu Cerkvenih dokumentov izdal Papeški svet za družbeno obveščanje v tanki, a poučni knjižici CERKEV IN INTERNET. V njej se med drugim poučimo, da je bila cerkev vedno v sami špici uporabnikov novih medijev za čimučinkovitejše oznanjevanje vesele novice, svetovno medmrežje samo na sebi pa ponuja prej naravnost neslutene možnosti za čimzvestejše izpolnjevanje Kristusovega naročila. Še več: internet je sodobna agora, “saj lahko po elektronski pošti pišemo predsedniku Amerike ali svojemu najljubšemu pevcu”, a kaj ko tolikšna moč s seboj praviloma prinaša tudi cel kup tistih manj bleščečih plati: tak način komunikacije pomeni za začetek odsotnost vsake neverbalne govorice, zapostavlja manjše jezike in kulture, s svojo poplavo hitro izmenjujočih se slik ustvarja prepričanje, da na tem svetu sploh ni več trajnejših vrednot, poleg tega pa se je na teh frekvencah “razpasla brezosebna spolnost, ko si uporabniki izmenjujejo plastične opise spolnih izkušenj in pri tem uživajo, ne da bi se srečali z osebo”.