Če se kdo vendarle z dušo in telesom, vse od študentskih let in brez omahovanja, počuti rezijansko Slovenko, je to Luigia Negro iz Stolbice. Živela in delala je tudi v Nemčiji. Ob materni rezijanščini in seveda italijanščini in nemščini Luigia govori tudi brezhibno slovenščino in meni, da med ohranjanjem izvirne rezijanske kulture ter pridobivanjem zavesti o pripadnosti slovenskemu nacionalno-kulturnemu prostoru ni nobenega neskladja. Nasprotno; če bi vztrajala v svoji arhaični izoliranosti in odtujenosti, odtrgana od drugih slovenskih identitet v deželi, bi rezijanska kultura postala kvečjemu etnološka zanimivost in folklorni okrasek brez možnosti, da se kot živi etnos razvije ali dolgoročno obdrži. Negro, Barbarino, Madotto, Longhini, Buttolo,Valente, Lettig, Chinese, Quaglia… ti pogosti rezijanski priimki zvenijo večinoma zelo italijansko. So jih poitalijančili v času fašizma? »Ne, italijanska oblika imen in priimkov je bila v dokumentih zapisana že pred Italijo, v času Beneške republike,« pojasnjuje Luigia. Le pri nekaterih, na primer pri priimku Lettig, je mogoče zaslediti slovanski koren, medtem ko Chinese izhaja iz Kneza. A jezik oziroma slovensko narečje se je obdržalo štirinajst stoletij tudi po zaslugi zapisanih molitev in drugih cerkvenih dokumentov. Pobaram jo po starem znancu, Rinu Chineseju, znanem kantavtorju, ki je prvi uglasbil in pel avtorske pesmi v rezijanščini. Ne živi več v dolini, v rezijanščini pa še poje. Luigia vodi kulturno društvo Rozajanski dum, v okviru katerega delujejo tudi znamenita rezijanska folklorna skupina, glasbeniki itd. Društvo, ki ga je leta 1983 ustanovil Aldo Madotto in ga kasneje vodil Renato Quaglia, si prizadeva ohranjati in oživljati rezijansko narečje oziroma jezik, negovati kulturo, umetnost, ustvarjalnost Rezijanov. Prevaja in izdaja publikacije, pripravlja in vodi izobraževalne programe ter skrbi za tečaje rezijanščine v šoli. Pri tem uživa neposredno podporo SKGZ, ene od dveh slovenskih krovnih organizacij. Luigia je tudi predsednica lokalne Zveze slovenskih kulturnih društev, ki združuje številna društva po zamejstvu. V pogovoru z njo imam občutek, da njen položaj, kljub možnostim in upom, ki jih nova državna in deželna zakonodaja dopušča Slovencem v Italiji, ni zavidljiv. Zamere do njenega angažiranja za krepitev zavesti o slovenstvu Rezijanov se povečujejo sorazmerno z uveljavljanjem za zamejske Slovence ugodne zakonodaje. Politična napetost, ki je po njenem mnenju skrbno politično vodena, je te dni pripeljala do množičnega podpisovanja peticije in shoda skupine Rezijanov v Trstu pred sedežem deželnega sveta proti določbam zaščitnega zakona, ki uveljavljajo pravico in dolžnost do uporabe slovenščine tudi v občini Rezija.