"Celibat je znamenje tistega novega življenja, kateremu naj služi nositelj cerkvene službe, ki je bil prav za to posvečen; če je bil celibat sprejet z veselim srcem, sijajno oznanja božje kraljestvo," je zapisano v nekem cerkvenem dokumentu iz leta 1579, torej približno štiri stoletja potem, ko je papež Gregor VII. uveljavil celibat. Razlogov za njegovo uveljavitev je bilo menda več, vendar naj bi bil eden glavnih strah pred izgubo cerkvenega premoženja, kar bi se lahko zgodilo, če bi otroci poročenih duhovnikov uveljavljali pravico do dedovanja. Kako je bilo takoj po Jezusu glede dedovanja duhovniških otrok, se bolj malo ve, je pa jasno, da so bili celo prvi papeži poročeni. Za Petra, prvega rimskega škofa in predhodnika papežev, se že ve, saj sicer v spisih ne bi omenjali njegove tašče, kar, mimogrede, najbrž pomeni, da njegovo življenje na zemlji ni bilo prav lahko. In si predstavljate, kakšni prepiri glede dediščine so morali izbruhniti med štirimi otroki papeža Aleksandra VI. po njegovi smrti? Za Slovenijo ni nobenih uradnih podatkov, koliko duhovnikov ima otroke, vendar bi ti (ker je pač zunajzakonska skupnost izenačena z zakonsko) po svojih umrlih očetih najbrž podedovali kar lepo premoženje - čeprav ga menda uradno nimajo. Vsaj kaka smrečica bi lahko padla, če že ne audi ali BMW.