Ob izidu knjige papeža Janeza Pavla II. z naslovom Spomin in identiteta, ki je večina sploh še ni mogla prebrati, so že nastali komentarji in opredelitve do nekaterih stališč v njej. To je v načelu skregano s strokovnim pristopom do stvari. Najprej je potrebno videti celoto in potem dele izjave v njej. Če papež primerja splav s holokavstom, lahko to naredi na eni sami predpostavki, ki je splošno znana iz vseh cerkvenih dokumentov. Za krščanski pogled na človeka je temeljnega pomena, da človeka kot osebo razumemo in obravnavamo od trenutka spočetja do njegove naravne smrti. Vsaka oblika nasilja nad že rojenim ali še nerojenim človekom je nesprejemljiva in je v določenih okoliščinah vedno dejanje, ki je v jedru slabo, ker je umor. Papež ne razlikuje umora rojenega ali še nerojenega človeka, zanj sta oba osebi. Okoliščine v primeru holokavsta in v primeru splavov so seveda različne. Kakor je totalitarna miselnost pripeljala do holokavsta, tako sodobna totalitarna miselnost o popolni svobodi razpolaganja z zarodkom vodi do novega holokavsta. – V obeh primerih gre za množično ubijanje nedolžnih in nemočnih ljudi. Med vojno so ali to še vedno počnejo vojaške enote, ki so za takšno početje posebej določene. Danes to počnejo splošna kulturna miselnost in njeni zakoniti izvajalci na ginekoloških klinikah, ki se skrivajo za zakoni, ki jim to zapovedujejo in naročajo. In te zakone sprejemajo parlamenti. Politično odločanje tako posega na področje moralnega odločanja s tem, da legalizira nekaj, kar se po krščanski morali ne da legalizirati. V tem smislu lahko razumemo papeževe odlomke v knjigi, ki je sicer še nihče ni prebral.