Prisega bogu Cerkve kot politične organizacije, ki z vojaško silo brani svoje interese, se seveda ne more nanašati na Boga krščanskih evangelijev in na Jezusa, katerega kraljestvo ni od tega sveta, na Jezusa, ki je zavrnil moč meča. Boj za Boga kot najvišjo Bitnost - po sholastiki, kot Očeta vseh ljudi - po abrahamitskih verstvih, in kot Odrešenika, ki ljubi grešnike in išče najprej izgubljene ovce - po krščanskem evangeliju, ta Bog nima nič skupnega z božanstvom Cerkve kot svetne sile z lastno vojaško silo. Bog Cerkve, kakor ga razkrivajo vse oblike krščanske verske vojne, je malik, se pravi božanstvo rituala religiozne strukture. Zato je boj za "boga" največje bogokletje Boga krščanske vere, njegova najgloblja izdaja in največji duhovni zločin nad evangelijem. Zanj ne moremo obtoževati zavedenih množic, pač pa ideologe političnega katolicizma in njegovo družbeno ter cerkveno strukturo, ki se z nasiljem ohranja skozi stoletja. Tudi slovensko domobranstvo je bilo žrtev te ideologizacije krščanstva. Zato poglavitno krivdo za domobransko zablodo in za bratomorni boj nosi slovenski politični katolicizem in njegova cerkvena doktrina, doktrina svete vojne. In če ima kdo dolžnost, da se za zločine nad slovenskim narodom opraviči prvi, je to Slovenska katoliška cerkev, njeno vodstvo, ki očitno še vedno prisega na isto idologijo. Opravičiti bi se morala najprej slovenskim vernim množicam, da jih je zapeljala v paganizacijo vere, v razkristjanjenje življenja in njegovih temeljnih vrednot in po tej poti v bratomorje. Opravičiti bi se morala tudi narodu kot celoti, ker ga je zasledujoč le lastne interese pahnila in ga spet peha v nepomirljiv razdor.