Ta kralj je Kristus in njegovo kraljestvo je vladavina Cerkve - je nedvoumni pomen tega besedila. Boj za njegovo kraljestvo, ki je Cerkev, ima jasen cilj: prenovitev sveta, ki jo ni mogoče razumeti drugače kot v smislu, da zagotovi gospodstvo Cerkve nad svetom. Militantna dikcija pesmi pač ne dopušča interpretacije, da gre za kakšno duhovno prenovitev človekove duše, njegovega notranjega sveta. Mnogi ujeti domobranci so na vprašanje, čemu nijihov boj, odgovarjali, da se borijo za vero in boga, ne pa za okupatorja in proti narodni osvoboditvi. In smrt v tem boju so razumeli kot smrt iz verskin nagibov. Kot mučeniško smrt jo je razlagala tudi domobransko angažirana duhovščina. To iz stališč evangeljske teologije nevzdržno tezo je prvi utemeljeval škof Rožman in jo danes oživlja uradna cerkvena doktrina. Mučeniška je namreč le smrt tistega, ki pričuje za vero brez nasilja, le s svojo držo. Mučeništvo je le popolna stopnja pričevanja, ne pa posledica nasilne akcije za kraljestvo tega sveta, v tem primeru za družbeni in politični položaj Cerkve. Samo doktrina Ecclesiae militans je lahko razumela domobranstvo kot cerkveno vojsko, ki bije svoj boj kot sveto vojno za vero in boga - kralja Cerkve kot svetne moči. In iz fanatizma te mitizirane religije se kaže boj zoper sovraga kot ritual - kot sveto dejanje, ki je del božjega delovanja, saj uničuje božje nasprotnike - brezbožnike in zanikovalce boga. In šele iz moči tega fanatizma je razumljiva za slovensko mentaliteto neustrašna borbenost, kakršno npr. dotedanja slovenska vojaška pesem ne pozna, pozna jo šele revolucionarna pesem slovenskega upora. Tako se prvič v novejši zgodovini razplamti med Slovenci resnični žrtvovalni patos, svojevrstni borbeni duh, zagrizeno bojno sovraštvo na življenje in smrt. A je spet usmerjeno proti sebi samemu, je torej bratomorno. Čeprav se npr. partizanska borbenost deklarira prvenstveno zoper okupatorja, in ne domobranstvo, pa se ob maščevanju njihov fanatizem izrazi tudi nad kolaboracijo neizprosno in do skrajnosti okrutno. Nesporno je, da je bratomorni fanatizem spočel politični katolicizem s svojo ideološko nestrpnostjo že veliko pred vojno; prav tako tudi, da ga je slovenski boljševizem podžigal iz potreb svoje ekskluzivne razredne revolucije, ne le iz maščevanja. Slovenski boljševizem je v domobranstvu našel nujno potrebnega sovražnika, ki mu ga ni bilo treba producirati, kar je v povojnih procesih počenjal, dovolj je bilo razpihovati njegovo sovraštvo za netivo lastnega.