Ja, v teh formacijah je bil samomor greh, zločin in naposled znamenje psihične motenosti. Toda, tu gre prvenstveno za vprašanje, kdo ima pravico do življenja? Kdo je lastnik posameznikovega življenja? Če izhajaš iz uradne cerkvene dogme, je to bog, ki je ustvaril človeka in ima zato nad svojo kreaturo lastninsko ali avtorsko pravico. Onkraj te perspektive pa je etično najbolj sprejemljiv odgovor ta, da je vsaka človeška oseba pač tudi lastnica svojega življenja. In če to drži in če posamezniku država zares priznava to pravico, potem iz tega ne sledi zgolj nesankcioniranje poskusa ali realizacije samomora, marveč predvsem zagotovitev objektivnih možnosti za čim bolj dostojen umik iz tega sveta. Preprosto rečeno, gre za to, da imaš možnost nabaviti stvari, ki ti omogočijo čim bolj zanesljivo, čim manj bolečo ali čim hitrejšo smrt, ki jo sam določiš. Ne nazadnje gre tudi za to, da imaš možnost narediti samomor v nekem spodobnem prostoru, kjer ne vznemirjaš drugih. To pa na najbolj pragmatični ravni implicira dekriminalizacijo pomoči pri samomoru. Tragično je, da moraš danes, če se pač odločiš za samomor, zapustiti ta svet kot nekakšen dezerter.